7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 60/2005 z dne 13. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1058/2004 z dne 11. 11. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 90/2004 z dne 23. 4. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke pritožnikov za razveljavitev disciplinskih sklepov, na podlagi katerih jima je prenehalo delovno razmerje, za vrnitev nazaj na delo in za povračilo denarnih prikrajšanj. Višje sodišče je zavrnilo njuno pritožbo zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je štelo, da je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve odločilno le, ali so bile posebne okoliščine kot pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotovljene že v disciplinskem postopku. Upoštevaje ugotovitev nižjih sodišč, da so takšne okoliščine ugotovili že disciplinski organi tožene stranke, je revizijo pritožnikov zavrnilo.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlagata pritožnika ustavno pritožbo. Zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navajata, da je šele organ druge stopnje pri delodajalcu navedel, da obstaja nevarnost nastanka motenj v delovnem procesu in možnost nastanka škode, za kar pa ni imel nobene podlage v dokazih, izvedenih pred disciplinsko komisijo. Sodišče naj bi z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče samo ugotavljalo kvalifikatorne okoliščine, kar pa naj ne bi bilo dovoljeno. Izpodbijanim odločitvam očita arbitrarnost. Poleg tega naj bi odstopale od odločitev Vrhovnega sodišča v podobnih primerih (v zadevi št. VIII Ips 71/2002). Uveljavljata tudi očitek nerazumno dolgega sojenja.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave lahko preizkuša tudi, ali gre morda za očitno napačno odločitev, ki bi ji bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Vendar pa izpodbijanim odločitvam tega ni mogoče očitati. Stališče sodišč, da morajo obstoj kvalifikatornih okoliščin ugotoviti disciplinski organi delodajalca (v obravnavani zadevi disciplinska komisija II. stopnje), sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku presodi pravilnost takšne delodajalčeve odločitve, je namreč zadostno obrazloženo, temelji pa na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni.

Navedbe pritožnikov o drugačni sodni praksi Vrhovnega sodišča v podobnih primerih je mogoče razumeti kot očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki med drugim zagotavlja, da sodišče brez utemeljenih razlogov ne odstopi od enotne sodne prakse. Tudi ta očitek pritožnikov je neutemeljen. S sklicevanjem na eno samo domnevno drugačno odločitev Vrhovnega sodišča namreč pritožnika nista izkazala obstoja enotne sodne prakse o spornem vprašanju.

Navedbe pritožnikov o nerazumno dolgem sojenju po vsebini pomenijo očitek o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Gre za že končan postopek. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnika nista izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Očitek pritožnikov o kršitvi te konvencijske pravice je zato Ustavno sodišče presojalo v okviru presoje o zatrjevanih kršitvah teh ustavnih pravic.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče njune ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan