Jedro

Po I. odstavku 13. člena Zakona o prometnem davku (Ur.l. RS št. 4/92 in 9/92) je davčni zavezanec za plačilo davka na promet proizvodov prodajalec, in čeprav se v razmerju do države prodajalec te obveznosti ne more rešiti, se stranki v kupoprodajni pogodbi lahko dogovorita, da bo davčno obveznost izpolnil kupec. Po II. odstavku 453. člena ZOR prevzemnik (kupec) odgovarja dolžniku (prodajalcu), če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku (državi) in ta zahteva izpolnitev od dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi I Ig 2044/93 z dne 8.9.1993 glede 480.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi in 9.475,20 tolarjev izvršilnih stroškov, ter ga razveljavilo glede 24.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi in 604,80 tolarjev izvršilnih stroškov in v tem delu zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 31.287,20 tolarjev.

Del sodbe, s katerim je bil zahtevek zavrnjen, je tožeča stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po 3. členu kupoprodajne pogodbe kupec - tožena stranka dolžan plačati davčne obveznosti, vendar je tožbeni zahtevek za 24.000,00 tolarjev prometnega davka kljub temu zavrnilo. Zaradi tega naj bi bila odločitev o zavrnitvi v nasprotju z razlogi sodbe.

Poleg tega je še navedla, da je 24.000,00 tolarjev prometnega davka za prodano vozilo plačala v skladu s 50. členom Zakona o računovodstvu, in predlagala spremembo napadene odločitve, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev o plačilu prometnega davka je novo dejstvo, za katerega bi tožeča stranka morala izkazati za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (496.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker pa tega ni storila, ga sodišče druge stopnje pri odločanju ni moglo upoštevati. Poleg tega je navedba še pomanjkljiva, saj ji manjka datum plačila in kakršen koli dokaz o tem, 50. člen Zakona o računovodstvu (Ur.l. SFRJ št. 10/89 - 61/90 in Ur. RS št. 42/90) pa tako ali tako obravnava ocenjevanje postavk bilance stanja, konkretno terjatev in finančnih naložb, in ni mogel biti podlaga za plačilo prometnega davka za rabljeno motorno vozilo.

Pritožbeni očitek, da je odločitev o zavrnitvi dela zahtevka v nasprotju z razlogi sodbe ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da je tožena stranka sama dolžna plačati davčne obveznosti, kar naj bi pomenilo, da jih ni dolžna plačati prodajalcu, temveč direktno v proračun, kamor se plačuje prometni davek.

Po I. odstavku 13. člena Zakona o prometnem davku (Ur.l. RS št. 4/92 in 9/92) je davčni zavezanec za plačilo davka na promet proizvodov prodajalec, in čeprav se v razmerju do države prodajalec te obveznosti ne more rešiti, se stranki v kupoprodajni pogodbi lahko dogovorita, da bo davčno obveznost izpolnil kupec. Tako sta se tudi pravdni stranki (tožeča - prodajalec in tožena - kupec) v 3. členu kupoprodajne pogodbe za osebno vozilo Golf JX dogovorili, da je davčne obveznosti dolžan plačati kupec, v kolikor ni oproščen le-teh.

Omenjeno določilo predstavlja pogodbeni prevzem izpolnitve po 453. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem se je tretji (kupec) dolžniku (prodajalcu) zavezal, da bo izpolnil njegovo obvezo (plačilo prometnega davka) nasproti njegovemu upniku (državi). Po II.

odstavku 453. člena ZOR prevzemnik (kupec) odgovarja dolžniku (prodajalcu), če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku (državi) in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. Če torej prevzemnik pravočasno ne izpolni prevzete obveznosti, je zaradi kršitve pogodbene obveznosti odškodninsko odgovoren do dolžnika. Dejstva, da tožena stranka ni plačala prometnega davka in da je zaradi tega odškodninsko odgovorna do tožnika, pa le-ta ni niti zatrjeval, še manj pa dokazal. V pravdnem postopku odloča sodišče po II. odstavku 2. člena ZPP v mejah postavljenih zahtevkov. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo prometnega davka za prodano vozilo na osnovi 3. člena kupoprodajne pogodbe, ki pa ji te pravice ne daje, ampak nalaga kupcu, da prometni davek plača sam. Če bi davek tožeča stranka namesto tožene plačala, bi lahko zaradi kršitev pogodbenih obveznosti zahtevala povrnitev plačanega zneska in nastale škode. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na glavni obravnavi 6.12.1995 celo izrecno opozorilo na določilo 3. člena kupoprodajne pogodbe, vendar tožeča stranka k povedanemu ni dodala ničesar novega in je le vztrajala pri zahtevku v celoti.

Glede na izjave strank in predložene dokaze je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in prav tako pravilno uporabilo materialno pravo ter tolmačilo določilo 3. člena kupoprodajne pogodbe, pri tem pa ni zagrešilo niti kršitve postopka, na katero opozarja pritožba, niti nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.