Jedro

Če sodišče ugotovi, da višina pogodbene kazni presega znesek odškodninske terjatve pogodbi zveste stranke in tistega, ki je potreben, da pogodbenika sili k izpolnjevanju pogodbeno dogovorjene obveznosti, potem pogodbeno kazen lahko zniža.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 50.000 DEM z obrestmi po letni obrestni meri 5% od 16.3.1995 do plačila, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 511.728,00 SIT. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje povedalo, da je toženec kršil pogodbo o konkurenčni klavzuli, zato mora tožeči stranki plačati dogovorjeno pogodbeno kazen. Ker sodišče ni našlo razlogov za znižanje te kazni, je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti.

Zoper to sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Opozarja na določila 50. člena Zakona o zavarovalnicah - ZZav (Uradni list RS št. 64/94). Zakon namreč določa, da za opravljanje zavarovalniških poslov potrebujejo družbe dovoljenje nadzornega organa, podjetniki pa dovoljenje ministrstva, pristojnega za gospodarske dejavnosti. Meni, da fizične osebe brez ustreznega statusa, torej tudi toženec, samostojno ne morejo opravljati poslov zastopanja in posredovanja za zavarovalnice. V tem primeru tudi ne za tožečo stranko. Ker je sporazum o pogodbeni kazni akcesoren in glede na določila ZZav se izkaže, da ni bilo med pravdnima strankama nobenega pravnega razmerja, zato sporazum o pogodbeni kazni ne more obstajati sam po sebi. Nadalje zatrjuje, da je sporni zavarovanji, ki jih tožeča stranka navaja kot primer kršitve prepovedi konkurenčne dejavnosti, sklenila družba P. d.o.o. Pritožba se ponovno sklicuje na citirani ZZav in poudarja, da toženec kot fizična oseba teh zavarovanj ni mogel skleniti osebno. Glede na to do kršitve prepovedi konkurenčne dejavnosti sploh ni prišlo, zato v nobenem primeru ne more nastati toženčeva obveznost plačila pogodbene kazni. Čeprav priznava, da se je pritožbeno sodišče že opredelilo glede njegove trditve o nesorazmerno visoki pogodbeni kazni, predvsem glede na obljubljene koristi, pa še enkrat zatrjuje, da tako očitno nesorazmerje ne more uživati sodnega varstva. Dosojena pogodbena kazen pa ni primerna, pretirana je in nesorazmerno večja od odškodnine, pri čemer je treba v korist tožeče stranke upoštevati vsakršno škodo. Pritožbi je nejasno izvajanje sodišča prve stopnje, da višina pogodbene kazni ne presega zneska škode, ki je tožeči stranki nastala po prekinitvi poslovnega sodelovanja s tožencem. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da bi zaradi ravnanja toženca bil njen promet enak nič. To tudi ni logično, saj je tožeča stranka sama prekinila pogodbeno razmerje in za svoje stranke angažirala drugo družbo ali samostojne podjetnike. Pritožba ponovno poudarja, da po prenehanju pogodbenega razmerja tožeča stranka tudi svoje obveznosti ni izpolnila, ker ni izplačala tromesečnih dohodkov tožencu. Razlogovanje sodišč, tako prvostopnega kot tudi pritožbenega v prejšnji odločbi, da je potrebna istočasnost izpolnitve in se pri tem sklicuje na določila 122. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), je zmotno. Pritožba torej primarno meni, da ni podan temelj tožbenega zahtevka, podrejeno pa uveljavlja znižanje zneska pogodbene kazni.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. V odgovoru v celoti prereka pritožbene trditve in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav so bila pogodbena razmerja med tožečo stranko in tožencem ter agencijo P. tekom tega postopka v celoti razjasnjena, pa sedaj toženec v pritožbi zatrjuje, da pogodbeno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko ni nastalo, ker niso bila upoštevana določila 50. člena ZZav (Uradni list RS št. 64/94). Najprej je potrebno tožečo stranko opozoriti, da je bila pogodba o konkurenčni klavzuli med tožečo stranko in tožencem sklenjena že 12.1.1994, to pa je pred uveljavitvijo omenjenega zakona in zato določilo 50. člena citiranega zakona na veljavnost te pogodbe ne vpliva. Sicer pa ne glede na to je tožena stranka opravljala posle zavarovalnega agenta po izrecnem pooblastilu tožeče stranke, kar v tem postopku ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka po prenehanju poslovnega sodelovanja pooblastilo za zastopanje tožeči stranki vrnila in da je nadaljevala z opravljanjem zavarovalnih poslov z drugo konkurenčno zavarovalnico.

Da pa sedaj v pritožbi toženec zatrjuje, da je posle, ki se nanašajo na kršitev konkurenčne dejavnosti, sklenila družba P. d.o.o., niso upoštevne, kajti ta družba je nastopala v pravnem prometu preko agentov. Nesporno pa je ugotovljeno, da je direktor te družbe toženec. Četudi je zavarovalne posle sklepala družba P., to pomeni kršitev konkurenčne klavzule. Pritožniku je tudi že bilo odgovorjeno, čeprav se s tem ne strinja in v pritožbi ponovno poudarja, da ni ekvivelence med višino provizije, ki naj bi jo toženec prejemal, in višino pogodbene kazni. Temu ni tako, kajti namen pogodbene kazni je utrditev pogodbene discipline in da se zavaruje prepoved toženčevega dveletnega opravljanja zavarovalniških poslov. Zato o ekvivalenci ne moremo govoriti. Da pa tožena stranka svojega zahtevka po določilih 122. člena ZOR ni konkretizirala in do katerega je bila upravičena, pa si mora pripisati sama sebi.

Znižanje pogodbe kazni je toženec tekom postopka uveljavljal, vendar pa ni izkazal, da je do tega upravičen. Po določilih 274. člena ZOR sodišče pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen obveznosti nesorazmerno visoka. V določenem primeru pa sodišče prve stopnje razlogov za znižanje pogodbene kazni ni našlo.

Svojo odločitev je pravilno utemeljilo, kajti primerna višina pogodbene kazni je tista, ki po eni strani varuje morebitno odškodninsko terjatev pogodbi zveste stranke v primeru, ko nasprotna stranka krši pogodbo, obenem pa sili stranko k spoštovanju pogodbe. Če pogodbena kazen presega oba zneska, torej odškodninskega in tistega, ki je primeren za utrditev pogodbene discipline, je pogodbena kazen previsoka in jo sodišče zniža. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da višina dogovorjene pogodbene kazni v znesku kot je določen ne presega niti zneska škode, ki je tožeči stranki nastala po prekinitvi poslovnega sodelovanja s tožencem po tem, ko je toženec v spornem dveletnem obdobju sklepal posle za drugo zavarovalnico. Toženec pa ni izkazal, da bi višina dogovorjene pogodbene kazni vsaj presegala nastalo škodo, posebej pa ne, ker so tudi pritožbene trditve v tej smeri zgolj pavšalne. Pri tem pa je izrecno potrebno poudariti še to, da določen znesek pogodbene kazni predstavlja tudi znesek, ki je potreben, da pogodbenika sili k izpolnevanju pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Oba razloga je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno zaključilo, da dogovorjena pogodbena kazen ni previsoko določena. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Za razjasnitev zadeve odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato pritožbeno sodišče stroškov odgovora ni priznalo.