Jedro

Za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, so se uporabljale določbe ZDen na podlagi njegovega 92. člena, ki pa je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča (U-I-10/92). Sama razveljavitev ni vplivala na utemeljenost denacionalizacijskih zahtevkov (vštevši zavarovanje iz 88. člena ZDen) v primerih, ko so upravičenci zahtevali namesto v denacionalizacijskem postopku vrnitev v sodnem postopku po določbah ZIKS. To tudi ni vplivalo na pravice pridobljene v denacionalizacijskem postopku ali po določbah ZLPP na podlagi vloženih predlogov za izdajo začasnih odredb, kar velja tudi za postopek lastninjenja in vračanja družbenega premoženja po 57. členu ZZad. Stranka, ki je pridobila neke pravice v enem postopku, jih ne more izgubiti, če uveljavlja zaradi spremenjene zakonodaje svoj zahtevek v drugem postopku.

Izrek

Revizijama se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob drugem odločanju z delnim sklepom zavrnilo predlog predlagateljic za vrnitev zaplenjenega nepremičnega imetja v naravi, ker nasprotna udeleženka po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 - ZIKS-G) ni zavezanka za vrnitev v naravi, marveč le Republika Slovenija oz. lokalna samoupravna skupnost. Vrnitev v naravi ni mogoča niti zato, ker je bil prepozno vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Obravnavano premoženje je vpisano kot osnovno sredstvo nasprotne udeleženke, ki se je lastninsko preoblikovala že leta 1992. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljic zavrnilo. Ugotovilo, da se je nasprotna udeleženka v skladu s predpisi olastninila in je tako izključno sama navzven nosilka pravic in obveznosti iz naslova lastništva. Za obravnavano premoženje je tekel denacionalizacijski postopek, ki pa je bil še pred dokončnim lastninjenjem nasprotne udeleženke ustavljen zaradi umika zahteve za denacionalizacijo. Zato 88. člen ZDen ni vplival na lastninjenje, prav tako pa tudi ne določila drugega odstavka 57. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 s spremembami in dopolnitvami ter obveznima razlagama do št. 35/96 - ZZad). Ni relevantno niti sklicevanje pritožb na 6. člen Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, kjer je otvoritvena bilanca pravne prednice nasprotne udeleženke na dan 01.01.1993 za izpodbijano odločitev nepomembna. Prvo sodišče se sicer ni izrecno opredelilo do spremembe predloga predlagateljic, naj bi kot nasprotna udeleženka nastopala še Republika Slovenija. Vendar se da razumeti, da te spremembe ni dopustilo, ker Republika Slovenija ni lastnica obravnavanega premoženja, saj ni več v lasti države. Po drugem odstavku 145. člena ZIKS-G obstaja pravna ovira za vrnitev premoženja, obstaja pa pravna podlaga za uveljavljanje vrednosti tega premoženja, kar je predmet podrejenega zahtevka.

Predlagateljici sta vložili reviziji zoper ta sklep. Uveljavljata razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev obeh sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Prva predlagateljica vidi kršitev določb po 8. in 11. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na prvi stopnji in po prvem odstavku 339. člena ZPP na drugi stopnji odločanja - ker sodišče glede na spremembo ZIKS in temu ustrezen predlog ni pozvalo Republike Slovenije, naj se vključi v postopek. Nasprotna udeleženka ne nastopa več kot zavezanka. Sodišče druge stopnje je potrdilo obrazložitev prvostopenjske odločbe, čeprav je ni mogoče preizkusiti. Ni bilo razjasnjeno, iz katerega notarskega zapisa sledi, da je bilo preoblikovanje nasprotne udeleženke vpisano v sodni register 04.12.1992, za kakšno preoblikovanje je šlo in kakšen pomen ima za to zadevo. Ni jasno, ali pomeni ustanovitev družbe M. d.o.o. dne 20.12.1994 ustanovitev nove družbe, vpis posledic lastninskega preoblikovanja ali zgolj spremembo organizacijske oblike in iz katere bilance stanja je sodišče povzelo podatke o vrednosti stavbnih zemljišč ipd. Odločilna dejstva morajo temeljiti na jasnih in nedvoumnih dokazih, kar se v tem primeru ni zgodilo. Revidentka je prepričana, da obravnavano premoženje ni bilo predmet lastninjenja nasprotne udeleženke, saj je ta vedela, da je bil pri upravnem organu podan predlog za denacionalizacijo in izdajo začasne odredbe, s katero je bilo lastninsko preoblikovanje dejansko prepovedano. Položaj SRD kot delničarja ni pomemben, ker je bistvena okoliščina, da je obravnavano premoženje v lasti Republike Slovenije.

Druga predlagateljica trdi v svoji reviziji, da ni bilo odgovora na pritožbene trditve o tem, da prvostopenjskega sklepa ni bilo mogoče preizkusiti. Tako je ostalo nepojasnjeno, za kakšno preoblikovanje naj bi šlo pri nasprotni udeleženki leta 1992; iz katerih dokazil izhaja soglasje Agencije RS za pospeševanje in prestrukturiranje gospodarstva glede prenosa družbenega premoženja v letu 1992; iz katerih listin izhaja, da so med osnovna sredstva vpisani tudi obravnavani objekti. Ti niso predmet lastninjenja, saj je v zemljiški knjigi v vložku št. 2572 k.o... še vedno prepoved.

Na reviziji nasprotna udeleženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni.

V tej zadevi gre za nepravdni postopek (prvi odstavek 145. člena ZIKS), za katerega velja Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ta opredeljuje kot udeležence postopka njegovega predlagatelja, osebo proti kateri je predlog vložen, osebo, glede katere se vodi postopek, oz. osebo, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter osebo, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Udeleženci so tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka (19. člen ZNP). Ureja še prijavo udeležbe drugih oseb (20. člen ZNP). Ne ureja pa subjektivne spremembe predloga v tem smislu, da lahko predlagatelj predlaga, naj v postopku nastopi poleg ali namesto prvotnega nov nasprotni udeleženec. Glede tega je treba uporabiti določbe ZPP (37. člen ZNP). Ta dopušča subjektivno spremembo tožbe na pasivni strani med drugim z vstopom v pravdo nove, namesto prvotne tožene stranke (187. člen ZPP) ali z naknadnim sosporništvom (drugi odstavek 191. člena ZPP). Če se v prvem primeru s tem strinjata prvotni in novi toženec, v drugem pa novi toženec, sodišče takšne subjektivne spremembe tožbe ne more zavrniti. V obravnavanem primeru je prva predlagateljica predlagala, naj se postopek nadaljuje zoper Republiko Slovenijo, druga predlagateljica pa, naj "sodišče na strani nasprotne udeleženke vpokliče Republiko Slovenijo". Nasprotna udeleženka se prvemu predlogu ni uprla (tudi drugemu ne), vendar prvostopenjsko sodišče na ta predloga ni reagiralo. Ni pozvalo v postopek Republike Slovenije in sploh ni zavzelo stališča do zahtevane spremembe predloga. To pomeni, da je kršilo določbe 187. in 197. člena ZPP, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj pomeni takšna opustitev sodišča najmanj možnost, da je ta vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve o stvari sami. Ni mogoče sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da je mogoče smiselno razumeti ravnanje prvostopenjskega sodišča kot zavrnitev predlogov za subjektivno spremembo iz materialnopravnih razlogov, ker ne le, da sodišče spremembe ne sme zavrniti, če se prizadeti strinjajo, marveč sme to storiti še toliko manj s tem, da bi vnaprej presojalo, ali je pasivna legitimacija podana ali ne. Ne gre pa tu, kakor meni revizija prve predlagateljice, za kršitev po 8. in 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 8. točki navedenega predpisa se nanaša le na stranko postopka ("če kakšni stranki z nezakonitem postopanjem..."), kar pa oseba, na katero naj bi se šele razširil postopek, ni. Enajsta točka pa našteva le kršitve glede sposobnosti biti stranka, procesne poslovne sposobnosti in pomanjkljivosti v zastopanju, za kar pri subjektivni spremembi tožbe - predloga ne gre. Res je opisano kršitev prvega sodišča, ki je, kot rečeno relativne narave, uveljavljala s pritožbo le ena izmed predlagateljic, se vendar ta kršitev upošteva v revizijskem postopku (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), ker imata predlagateljici položaj enotne stranke (196. člen ZPP). Že zaradi obravnavane kršitve je bilo treba reviziji ugoditi in sklepa nižjih sodišč razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Reviziji sta nadalje utemeljeni v graji, da sodišče ni pojasnilo svojih ugotovitev dejanskega stanja na podlagi notarskega zapisnika. Ta je bil, sledeč podatkom spisa, nekako predložen sodišču po koncu zadnjega naroka namesto zahtevane overjene otvoritvene bilance, katere predložitev je tudi sodišče zahtevalo s sklepom. Sodišče ni korektno ravnalo, ker ni pojasnilo, zakaj se je zadovoljilo z drugim namesto zahtevanim dokazom oz. zakaj ni bilo potrebno obravnavanje drugega dokaza s strankami (drugi odstavek 291. člena ZPP). Očitno je posledica takšnega ravnanja prvega sodišča (pritožbeno pa na takšno grajo ni posebej odgovorilo), da se predlagateljici utemeljeno sprašujeta, za kakšno preoblikovanje pravne prednice nasprotne udeleženke naj bi šlo leta 1992. Ni pojasnjeno, ker sodišče tudi ni izvedlo zahtevanega dokaza z vpogledom soglasja Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij, na podlagi katerih predpisov in s tem za kakšno preoblikovanje naj bi šlo, ker je bilo prvo soglasje dano pred uveljavitvijo ZLPP in drugo po njem. Predlagateljicama ni bila dana možnost za preizkus posredne ugotovitve prvega sodišča na podlagi notarskega zapisnika, da so bila osnovna sredstva, ki so predmet tega postopka, predmet lastninjenja.

Navzlic razveljavitvi izpodbijanih odločb iz procesnih razlogov velja že zdaj odgovoriti na pravna stališča nižjih sodišč.

Iz spisa sledi, da je za vrnitev obravnavanih nepremičnin tekel najprej denacionalizacijski postopek po upravni poti, nato hkrati ta postopek in sodni postopek v tej zadevi, potem pa je prišlo do ustavitve denacionalizacijskega postopka zaradi umika zahteve zanj. Za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, so se uporabljale določbe ZDen na podlagi njegovega 92. člena, ki pa je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča (U-I-10/92, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 56/92). Sama razveljavitev ni vplivala na utemeljenost denacionalizacijskih zahtevkov (vštevši zavarovanje iz 88. člena ZDen) v primerih, ko so upravičenci zahtevali namesto v denacionalizacijskem postopku vrnitev v sodnem postopku po določbah ZIKS. To tudi ni vplivalo na pravice pridobljene v denacionalizacijskem postopku ali po določbah ZLPP na podlagi vloženih predlogov za izdajo začasnih odredb, kar velja tudi za postopek lastninjenja in vračanja družbenega premoženja po 57. členu ZZad. Stranka, ki je pridobila neke pravice v enem postopku, jih ne more izgubiti, če uveljavlja zaradi spremenjene zakonodaje svoj zahtevek v drugem postopku. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem, da je umik predlagateljic predloga za vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku pomenil, da določbe ZDen niso mogle vplivati na lastninjenje nasprotne udeleženke.

ZIKS-G je tudi po presoji ustavnega sodišča izenačil položaj neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic (odločba U-I-60/98 v Ur. list RS, št. 56/98). K temu je treba dodati, da ta zakon, čeprav našteva med zavezanci za vrnitev premoženja v naravi Republiko Slovenijo, lokalne skupnosti in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v RS (145 b člen ZIKS), ni izključil kot zavezancev tudi drugih pravnih oseb, v katerih premoženju so stvari, ki še niso v zasebni lasti (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-426/98-18 v Ur. listu RS, št. 45/2001) ali ki bi morale biti izločene iz lastninskega preoblikovanja in privatizacije zaradi predlaganih začasnih odredb.

V novem postopku bo moralo sodišče najprej pozvati predlagateljici, da se določno izjavita, ali želita subjektivno spremembo predloga v smislu 187. ali 191. ali kakšnega drugega člena ZPP in da ponudita ustrezno spremenjen predlog v zvezi s stvarjo samo; pozvati glede na želeno spremembo, da se o njej izjavi nasprotni udeleženec, in potem pozvati Republiko Slovenijo k udeležbi v tem postopku. Sodišče bo moralo nadalje pridobiti zahtevane listine, ponoviti prejšnje in izvesti nove dokaze in potem o stvari na novo odločiti.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.