Jedro

Odločanje o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo ne predstavlja sojenja o pozitivnih in negativnih lastnostnih njegovih staršev, temveč je odločitev treba sprejeti skozi presojo največje otrokove koristi.

Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev).

Izrek

I. Pritožba toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka delno tako spremeni, da se v celoti glasi:

1. 1. Stiki mlad. hčerke in očeta bodo v času od 27. 7. 2015 do 31. 1. 2015 potekali: - vsako sredo od 15.00 do 18.00 ure; - vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 9.00 do 18.00 ure; - vsako drugo in četrto nedeljo v mesecu od 9.00 do 18.00 ure; Če je v mesecu pet koncev tedna, peti konec tedna v mesecu ni stika.

1. 2. Stiki mlad. hčerke in očeta bodo od 1. 1. 2016 dalje potekali: - vsako sredo od 15.00 do 18.00 ure; - vsak drugi vikend (prvič 9. in 10. 1. 2016) od sobote od 9.00 do nedelje do 18.00 ure.

1. 3. Vsi stiki potekajo brez navzočnosti tožnice.

Oče bo ob določeni uri prišel po hčerko v nakupovalni center ... v ... in jo po končanem stiku tja tudi pripeljal. V času tedenskega stika mora oče stik izvrševati znotraj občine ..., za stike med koncem tedna (sobote in nedelje) pa ta omejitev ne velja.

V primeru, da toženec ne bo mogel priti na stik ali da hčerka iz zdravstvenih razlogov ne bi mogla priti na stik, bosta pravdni stranki druga drugo pravočasno obvestili.

II. V preostalem se pritožba toženca, pritožba tožnice pa v celoti zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletno deklico, rojeno 2. 1. 2012, zaupalo v vzgojo in varstvo mami, tožencu pa omogočilo stike s hčerko vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 9.00 do 18.00 ure ter vsako drugo nedeljo v mesecu v istem času, s podrobnostmi, kot so razvidne iz 3. točke izreka sodbe. Sodišče je tožencu naložilo da od izdaje sodbe dalje plačuje 100,00 EUR mesečne preživnine, za nazaj pa mora od 15. 2. 2013 do izdaje sodbe plačati še razliko v višini 20,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek tožnice, toženčevega pa v celoti je zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbija odločitev o določitvi preživnine (zahteva 200,00 EUR mesečno in 120 EUR mesečnega poračuna za nazaj) ter glede stikov (zahteva omejitev na prvo in tretjo soboto v mesecu od 15.00 in 18.00 uro ter krajevno omejitev izvajanja stika na območje občine ...). V zvezi v višino preživnine navaja, da je sodišče upoštevalo le podatke o toženčevih dohodkih, ki jih je pridobilo uradno, in izpovedb toženca ter njegovega delodajalca. Tožnica je dokazovala in dokazala, da ima toženec sklenjeno delovršno pogodbo in se ukvarja s preprodajo avtomobilov. Ne drži, da dela samo 6 ur dnevno, dela cele dneve, kar je izpovedal, delodajalec pa ima interes, da tako izpoveduje zaradi izogibanja drugim postopkom, ker zanika izplačevanja denarja „na roke“. Toženec ima pri hiši več avtomobilov, med njimi BMW, kar kaže na neskladje med premoženjskih stanjem in dohodki. Sodišče v tem delu ni naredilo dokazne ocene, ampak se je zadovoljilo na škodo hčerke. Meni, da bi toženec lahko in moral plačevati 200,00 EUR, zato predlaga ustrezno spremembo. V zvezi s stiki pa navaja, da je sodišče glede na začasno sodno poravnavo brez utemeljenih razlogov stike razširilo. Ne gre spregledati, da je tudi tožnica sedaj zaposlena, zato imata z otrokom vsak dva vikenda ter se neutemeljeno privilegira toženca. Tožnica je izražala svoje mnenje (in v tem pogledu izpodbijala mnenje izvedenca), da toženec ne zna ravnati z otrokom. Nedorečenost sodne odločbe vidi v tem, da so se stiki razširili tako časovno kot po dnevih, hčerka bo izpostavljena velikemu številu prevozov. Iz odločbe je odpadla omejitev, da se stik izvaja na območju ... in toženec bo imel na voljo dovolj časa, da ga bo zamikalo, da hčerko odpelje v H., s čimer bi bila hčerka izpostavljena rizikom v prometu. Hčerka je še majhna, med stikom se bo utrudila, zaspana bo, treba jo bo nahraniti, umiti itd. Med obrazložitvijo in izrekom obstaja nasprotje, saj sodišče ni sledilo tedenskim stikom ravno zaradi voženj. Predlaga, kot navedeno uvodoma.

3. Toženec je na tožničino pritožbo pravočasno odgovoril, zavrača vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je sodišče glede dohodkov natančno raziskalo dejansko stanje, tožnica pa pozablja, da so vsi prevozi njegovo finančno breme. Tožnica tudi pozablja, da so stiki pravica in dolžnost obeh staršev. Opozarja, da tožnica v pritožbi prihaja sama s seboj v nasprotje, ko pove, da imajo načeloma starši vsak pravico, da vikende z otrokom preživljajo izmenjaje, želi pa dodatno omejitev stikov hčerke z njim. Nobeden od izvedencev ni podvomil v očetovo sposobnost glede ravnanja z otrokom. Ni v korist otroka, da stiki še naprej potekajo v trgovskem centru ob nadzoru in prisotnosti tožnice. Nasprotuje krajevni omejitvi stika, ker gre za poseg v njegove ustavne pravice. Nesprejemljivo je, da toženec otroka ne bi smel odpeljati na svoj dom in k svoji družini.

4. Toženec v svoji pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je primernejši za vzgojo in varstvo otroka, vendar v postopku ni imel enakih možnosti kot tožnica. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da toženec ne bi bil primeren starš. Iz sodbe izhaja, da je hčerka dodeljena mami, ker je nanjo bolj navezana, ker bolje pozna njeno okolje, stalnost pa pomembna, ker oče kritizira mater, čeprav institucije tega ne morejo potrditi. Sam hčerke od avgusta 2012 do februarja 2013 sploh ni videl, potem pa so stiki dve leti po začasni odločbi sodišča (na katero je pristal, da bi videl otroka) potekali v trgovskem centru. Oče je po ugotovitvah izvedencev lahko samostojno na stiku, in to po več ur. Zaradi te situacije in dolgotrajnosti postopka je bil onemogočen pri navezovanju stikov z otrokom. Sodišče ni preverjalo bivanjski razmer in okolja pri očetu, čeprav je vložil tožbo na dodelitev deklice njemu, vendar se sodišče s tem sploh ni ukvarjalo. Nato navaja, da je tožnica manj primerna ali celo neprimerna za vzgojo hčerka. Živi pri starših, je nesamostojna, v hiši so mačke, skrb za otroka prepušča staršem. Oče se je v postopku za hčerko boril in je vzpostavil stik s številnimi inštitucijami, kar se mu je na koncu obrnilo v škodo. V zvezi s preživnino meni, da ta ni določena v skladu z njegovimi zmožnostmi. Ima le 600,00 EUR prihodkov, sodišče pa ni upoštevalo, da mora vse stroške za prevoze plačevati sam. V zvezi s stiki pa navaja, da je zgrožen nad odločitvijo. Deklica bi lahko stike z očetom preživljala tudi preko noči. Ni prav, da so vsi prevozi njegovo breme. Iz obrazložitve izhaja, da naj oče otroka ne bi smel odpeljati iz kraja bivanja, vožnja pa bi bila za deklico prenaporna, kar ni bilo izkazano. Toženec tudi ne vidi razloga, da deklica pri očetu ne bi mogla prespati. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

O vzgoji in varstvu mlad. A. 7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odločitev, da mlad. A, skupnega otroka pravdnih strank, zaupa v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi temeljitega dokaznega postopka in skrbno izdelane dokazne ocene. Pritožnik ima sicer prav, ko trdi, da noben izvedenec niti drug dokaz v postopku ne nakazuje na to, da sam ne bi bil primeren starš. Nasprotno, sodišče prve stopnje je večkrat poudarilo toženčeve kapacitete glede izvajanja starševstva, in še posebej izpostavilo, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da odločanje o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo ne predstavlja sojenja o pozitivnih in negativnih lastnostnih njegovih staršev, temveč je odločitev treba sprejeti skozi presojo največje otrokove koristi (primerjaj 5. a člen ZZZDR). Izvedenec je izpostavil, da je osebnostna ocena pri materi ugodnejša: čustveno je stabilnejša, bolj realna in nedvomno z večjo lahkoto prepoznava otrokove potrebe in jih realizira, v svojem ravnanju je bolj odgovorna, otrokove potrebe postavlja pred svoje ter razume korist otroka tudi tako, da se očeta vključuje v otrokovo vzgojo(1). Vse to podpira zaključek sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno sodišče sprejema, da je v A. korist, da ostane v vzgoji in varstvu pri materi.

8. Pritožnikovo vztrajanje pri tezi, ki jo je predstavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, namreč, da mama za vzgojo in varstvo deklice ni primerna, ne vzdrži. Pritožnikovi očitki, naperjeni zoper mamo, se ob zelo obširni in skrbno napisani dokazni oceni (točke 16 – 20 obrazložitve izpodbijane sodbe) izkažejo kot povsem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi natančno obrazložilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo, pri čemer je povzelo substanciranje posameznega dokaznega predloga, nato pa obrazložilo, zakaj so dokazi pravno neodločilni. Pritožbena graja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v zvezi z zgolj ponovljeno trditveno podlago, ostaja na pavšalnem nivoju in podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča niti ne terja. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki o obstoju absolutno bistvenih kršitev pravdnega postopka.

9. Dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki za pritožnika ni sporno, saj ga v pritožbi povzema, je, da je A. bolj navezana na mamo, s katero živi od rojstva, medtem ko z očetom od avgusta 2012 do januarja 2013 pol leta sploh ni imela stikov, kasneje pa so stiki potekali v skladu z začasno odredbo, vedno ob sočasni prisotnosti matere. Logična posledica takega dejanskega stanja je, da je A. na mamo močneje navezana, pri čemer otrok te starosti (sedaj je deklica stara 3 leta in pol) potrebuje stalno varno okolje, ki se ne sme bistveno spreminjati(2). Pritožbeno sodišče razume toženca, da je nad trenutnim dejanskim stanjem razočaran, vendar zamujenega ni mogoče nadoknaditi tako, kot predlaga v pritožbi. Toženec kot skrben, pozoren in zaščitniški oče, kar sta potrdila tudi izvedenca, zagotovo razume, da nenadna trajna menjava življenjskega okolja A. ne bi bila v (največjo) korist. Čustveno vez bosta oče in hči morala zgraditi prek izvajanja stikov in njihovega postopnega povečevanja, prav to pa je tisti sklop vprašanj, kjer se pritožbeno sodišče s pritožnikom strinja (s pritožnico pa ne) in za katerega meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZZZDR.

O stikih med mlad. A. in njenim očetom

10. Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari (npr. pri oddaji v vzgojo in varstvo tretji osebi oziroma v rejništvo, kjer je predpostavka za tovrsten ukrep predhodna ogroženost otroka s strani staršev, kar je bil tudi razlog za odvzem in namestitev drugam)(3).

11. Izvedenec P. je ugotovil, da je oče sposoben zagotoviti fizično varnost in nego ter intelektualno sigurnost in okolje brez groženj in strahu za A. Glede na A. starost, je poudaril, je mamina bojazen glede nasprotnega odveč. Oče je po ugotovitvi izvedenca sposoben imeti samostojne stike, ki so deklici v korist, zlasti, kadar je cel dan s hčerko(4). Izvedenec je predlagal obseg stikov (list. št. 158 v spisu), ki morajo, kot je poudaril izvedenec, potekati redno in dosledno, predlagal pa je tudi povečanje stikov po dopolnjenem 4. letu deklice, vendar mu sodišče prve stopnje ni sledilo.

12. Pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev glede stikov (in odstop od predloga izvedenca, ki je tak predlog podal, ker tako terja otrokova korist) zapisalo sodišče prve stopnje. Očetova pravica do stikov ni omejena niti ni izkazana kakršna koli A. ogroženost s strani očeta, zato ni prav nobenega razloga, da sodišče očetu in hčerki ne bi omogočilo kar največjega obsega stikov, ki je glede na dano situacijo (dekličina starost, oddaljenost očeta od dekličinega prebivališča itd.) sploh mogoč. Poleg tega morata deklica in oče nadoknaditi zamujeno in okrepiti čustveno vez, ki se med njima iz takšnih in drugačnih razlogov (vendar povsem brez krivde toženca) ni mogla razviti. Ravno zato je izvedenec poudaril redno in dosledno izvrševanje stikov, česar pa odločitev sodišča prve stopnje, kot v pritožbi pravilno izpostavlja toženec, ne omogoča. 13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za zagotovitev dekličine koristi nujno, da imata oče in hči stik enkrat tedensko 3 ure, in sicer je kot primeren dan v tednu določilo sredo. Na stik bo deklico v trgovski center v ... (kjer so stiki potekali že doslej) pripeljala mama, oče pa jo bo po končanem stiku pripeljal tja nazaj, kjer jo bo prevzela mama. Glede teh stikov pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in pritožnico, da bi bilo prenaporno, če bi se deklica vozila v 85 km oddaljen kraj, kjer prebiva oče, zato je izvajanje stika omejilo na območje občine ... Pritožbeno sodišče je prepričano, da bo oče razumel, da bi bilo za deklico prenaporno, da bi v tem času potovala v H. in nazaj, ker bi potem od stika razen vožnje ostalo bore malo. Glede na toženčeve starševske kapacitete pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da bo znal poiskati primerne načine, da bosta z deklico v tem času aktivno preživljala stik, na tem stiku pa bosta z deklico tudi povsem sama in bosta lahko nadoknadila zamujeno, kot se izrazi pritožnik.

14. Glede stikov med koncem tedna pa je, kot pravilno izpostavlja pritožnica, v sodni praksi resda običajno, da po odločitvi sodišča otrok z staršema izmenično preživlja konce tedna. Toda po ugotovitvah izvedenca je deklica trenutno za to še premajhna, bo pa dovolj stara, ko bo dopolnila 4. leta, kar bo 2. 1. 2016. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da bodo stiki od 1. 1. 2016 dalje potekali tako, da bo deklica en vikend pri enem, drug vikend pri drugem staršu. Dotlej bodo stiki potekali tako, da bo deklica izmenično preživljala sobote in nedelje z enim oziroma z drugim staršem (pritožbeno sodišče je skušalo termine kar najbolj pravično porazdeliti), razen če bo koncev tedna v mesecu pet(5) – takrat stika ne bo. Namen teh stikov je, da bo deklica z očetom preživela cel dan, zato je logično, da jo oče lahko odpelje tudi k sebi domov, kjer bo lahko vzpostavljala kontakt s člani širše očetove družine, kar je za deklico prav tako pomembno. V času do 1. 1. 2016 se bo deklica na očetov dom navadila dovolj, da bo lahko od tedaj dalje pri očetu tudi prespala, sicer pa je tudi izvedenec ocenil, da bo takrat za prenočitev pri očetu dovolj stara. Izvedenca sta kot eno od materinih prednosti posebej izpostavita dejstvo, da mama razume otrokovo korist tudi v smeri, da mora deklica zgraditi čustven odnos z očetom(6). Ker se ta lahko razvija le prek stikov (ob dejstvu, da je deklica sicer dodeljena v vzgojo in varstvo mami), je pritožbeno sodišče prepričano, da bo mama razumela, da je taka odločitev v korist njene hčerke, pa tudi v njeno korist. Po odločitvi pritožbenega sodišča ji toženec namreč ne bo več mogel očitati, da mu preprečuje stike z otrokom, sam pa bo imel na voljo dovolj časa (ali bo vse možnosti izkoristil ali ne, je njegova stvar in sodišče na to nima vpliva), da bo s hčerko stkal pristno čustveno vez, ki si jo tako zelo želi in jo pogreša. 15. Izvedenec P. je izrecno izpostavil, da je oče sposoben samostojno izvajati stik in za deklico vsestransko poskrbeti (kar po oceni pritožbenega sodišča vključuje tudi nahraniti, poskrbeti za higieno in počitek ...), zato je lahko mama na stiku prisotna le toliko, kolikor to terja primeren čas, da deklica od mame preide k očetu in nazaj, sicer pa stik poteka (zlasti ima pritožbeno sodišče tu v mislih stik med tednom, ki bo potekal v ...) brez njene prisotnosti in nadzora. Glede na to, da so stiki med tednom omejeni na območje občine ..., je logično, da bo na te stike prihajal oče. Tudi glede prevozov med koncem tedna pa se je pritožbeno sodišče (kar je delno povezano z razlogi sodišča prve stopnje o porazdelitvi preživninskega bremena – glej 19. točko te obrazložitve) odločilo, da sledi prvostopenjskemu, da oče prihaja po deklico na stik, potem pa se lahko sam odloči, ali jo bo v prehodnem obdobju (27. 7. 2015 – 31. 12. 2015) vedno odpeljal v H. ali ne. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo oče znal prepoznati dekličine potrebe (zlasti morebitno nerazpoloženost, utrujenost itd.) ter temu primerno prilagoditi vsebino stika.

16. Pritožbeno sodišče poziva pravdni stranki, naj razmislita o morebitnem soglasju glede drugega kraja prevzemanja in oddajanja otroka na stik. Glede na visoko stopnjo konflikta je trenutno verjetno res malo verjetno, da bi ta potekal drugje kot v trgovskem centru, kar pa po oceni pritožbenega sodišča dolgoročno za otroka ni dobro. Za deklico (in tudi za pravdni stranki) bi bilo najbolje, če bi se dogovorili, da po 1. 1. 2016 stik ob koncu tedna poteka tako, da oče deklico v soboto prevzame na materinem domu, mati pa v nedeljo pride ponjo na očetov dom. Tak način bi deklico najmanj obremenjeval. Ko in če bosta tak dogovor dosegli, bosta lahko pri sodišču dosegli potrditev takega dogovora (tretji odstavek 106. člena ZZZDR). Dokler pravdni stranki koristi otroka (in posledično tudi lastne koristi) v tej smeri ne bosta uvideli in ne bosta (lahko tudi s pomočjo CSD) dosegli takega dogovora, pa velja v izreku te sodbe zapisan način izvrševanja stikov.

O preživnini in njeni višini

17. Ne pritožnica ne pritožnik ne izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na A. mesečne potrebe (240,00 EUR) in tožničine finančne zmožnosti (480,00 EUR) mesečno. Za pritožnico je sporna ugotovljena višina toženčevih dohodkov, za toženca pa naložena mu višina preživnine.

18. Pritožbeno sodišče zavrača pritožničine pomisleke glede pravilnosti dokazne ocene glede toženčevih dohodkov. V pravilnost dokazne ocene zaslišanja toženca in njegovega delodajalca pritožbeno sodišče nima pomislekov. Ta je vsaka zase in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (listine v spisu) logična in prepričljiva (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožničine trditve o toženčevih postranskih zaslužkih preverilo (drugi odstavek na 21. strani do prvega odstavka na 23. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in jih dokazni postopek ni potrdil, v sodbi pa so navedeni tudi prepričljivi razlogi o številu avtomobilov, ki naj bi bili v lasti toženca. Tožničine teze, pri kateri vztraja v pritožbi, da naj bi toženec zaslužil 1.300,00 – 1.500,00 EUR mesečno, dokazni postopek ni potrdil. 19. Ob izhodišču, da znašajo dekličine mesečne potrebe 240,00 EUR, je naloga sodišča, da znesek porazdeli med oba zavezanca v skladu z njunimi zmožnostmi. Toženec ima sicer za približno 1/3 višji zaslužek kot tožnica, vendar je že prvostopenjsko sodišče opozorilo, da je pri določitvi zneska, ki ga mora toženec plačevati (100,00 EUR mesečno), upoštevalo dejstvo, da mora za vsak stik opraviti po 85 km v eno smer. Očitek toženca, da sodišče tega ni upoštevalo, ne drži, ker je to jasno zapisano v pred-predzadnjem stavku na 23. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča glede stikov, bo moral toženec opraviti približno 8 tovrstnih prevozov mesečno, kar nedvomno predstavlja dodaten strošek, ki ga bo moral (zaenkrat) v celoti kriti toženec. Ker toženec ne izpodbija tožničinih finančnih zmožnosti (glej 2. točko njegove pritožbe), je po oceni pritožbenega sodišča taka porazdelitev bremena pravična. Nikakor pa ni mogoče slediti pritožnici, da bi toženec plačeval 200,00 EUR mesečno, saj bi to pomenilo, da bi kril praktično vse otrokove potrebe, poleg tega pa bi imel še visoke stroške s prevozi na stik.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški postopka

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo (glede obsega stikov) in, upoštevaje pooblastilo iz 408. člena ZPP, na podlagi 358. člena ZPP III. točko izpodbijane sodbe spremenilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo toženca, tožničino pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo. Odločitev o stroških temelji na 413. členu ZPP.

Op. št. (1): Mnenje izvedenca P., str. 11 spodaj in str. 12 zgoraj, list. št. 156-157 v spisu.

Op. št. (2): Tako izvedenec, str. 12. mnenja, list. št. 157 spisu.

Op. št. (3): Ker je v teh primerih že izkazana visoka stopnja otrokove ogroženosti, položaj staršev pri stikovanju tu približa položaju drugih oseb, ki imajo pravico do stikov po 106. a členu in ki ni avtomatična, temveč morajo upravičenci (v tem primeru tudi starši) izkazati, da so taki stiki otroku v korist. Op. št. (4): Tako izvedenec na str. 12. mnenja spodaj, list. št. 157 spisu, ter na 13. strani zgoraj, list. št. 158 v spisu.

Op. št. (5): Ker gre zgolj za začasni režim od izdaje te sodbe do 31. 12. 2015, v tem obdobju le dvakrat ne bo stika peti konec tedna, saj sta meseca s po petimi konci tedna, ki preostaneta, le avgust in oktober.

Op. št. (6): Zapis izvedenca na 12. strani njegovega mnenja, čisto zgoraj, list. št. 157.