Jedro

Tožnik je s stopnjo verjetnosti dokazal, da ima na stanovanju enaka lastninskopravna upravičenja kot toženka. Oba, tako tožnik kot toženka, imata tudi pravico do doma. Ker si stojijo nasproti človekove pravice tožnika in toženke, mora sodišča obseg izvrševanja njunih pravic na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS omejiti na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničevanja človekove pravice drugega. To pa terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.

Pri odločanju o predlagani začasni odredbi mora sodišče presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera še pred koncem postopka treba z ureditveno začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje zato, da se bo preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali preprečile neugodne posledice za tožnika (če se predlog zavrne) ali za toženko (če se predlogu ugodi), ob pogoju, da bo v primeru, če bo izdana zavrnilna sodba, mogoče za toženko vzpostaviti sedanje stanje (reverzibilnost).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da mu je toženka dolžna v roku treh dni vrniti v neposredno posest dvosobno stanovanje v večstanovanjski stavbi na M. in mu izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja ter se vzdržati vseh ravnanj, ki bi mu onemogočala posest oziroma soposest stanovanja; v primeru kršitve začasne odredbe bi se toženki izrekla denarna kazen 10.000 EUR.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje in izda predlagano začasno odredbo, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da v nasprotju z 22. členom Ustave RS (URS) ponovno ni enakopravno tehtalo pravic in interesov pravdnih strank ter da ni sledilo napotkom višjega sodišča, ker je ponovno presojalo obstoj težko nadomestljive škode, presoja glede vprašanja, kateri od strank je potrebno dati prednost pri uživanju stanovanja, pa je zgolj pavšalna. Izkazan je obstoj vseh predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Toženka je šele v ponovljenem postopku, torej po poteku prekluzivnega osemdnevnega roka, vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in je sodišče prve stopnje s tem, ko je njen odgovor upoštevalo, zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Obstoj težko nadomestljive škode je ugotovilo že višje sodišče v sklepu I Cp 2113/2020 in se prvostopenjsko sodišče ni bilo upravičeno ponovno spuščati v presojo obstoja te predpostavke za izdajo začasne odredbe. Iz previdnosti izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo, pojasnjuje katere bolezni in poškodbe je imel. Sodišče je prezrlo, da bo dejstvo, da bo ostal brez strehe nad glavo, brez dvoma prispevalo k dodatnemu poslabšanju zdravstvenega stanja, brez dvoma se bo močno poslabšalo tudi njegovo psihično stanje, ki je že sedaj zelo slabo. Na drugi strani toženka nikoli ni trdila, da bi imela kakršnekoli zdravstvene težave. Pri presoji, da je treba pri izključni uporabi stanovanja prednost dati toženki, je sodišče prve stopnje ponovno neenakopravno obravnavalo pravdni stranki in ni upoštevalo bistvenih relevantnih razlogov. Z listinami je izkazal, da je njegovo finančno stanje izredno slabo. Njegovo dohodkovno in zdravstveno stanje evidentno izkazuje, da si ne more privoščiti plačevanja najemnine za stanovanje, tudi na obrobju K. ne, sorodnikov in prijateljev, ki bi mu omogočali brezplačno bivanje, pa v Sloveniji nima. Toženka pa je popolnoma zdrava, je zaposlena in prejema mesečni dohodek dobrih 1.000 EUR, ne želi prispevati za odplačevanje stanovanjskega kredita in nima drugih obveznosti, ki bi zmanjševale njen dohodek, predvsem pa ima možnost brezplačnega bivanja v očetovi hiši na T. Hiša je dovolj velika, da bi v njej lahko bivala skupaj z otrokoma, pa še stanovanjski stroški bi se ji znižali. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da sta otroka v tem trenutku, ko je družinski postopek še v teku, v varstvu in vzgoji obeh staršev. Izdana je bila začasna odredba o stikih, otroka imata skladno z začasno odredbo več nočitev pri toženki, pri njem pa preživita več popoldnevov, tako da je čas, ki ga otroka preživita s staršema, približno uravnotežen. Če bo ostal brez stanovanja, otroka takrat, ko bosta pri njem, ne bosta imela kje bivati in prenočevati in ob dejstvu, da ga toženka ne spusti v stanovanje, tudi ne bodo mogli imeti stikov. To bi za otroka, ki sta nanj zelo navezana, brez dvoma pomenilo veliko stisko in hude posledice v njunem razvoju. To jima bo povzročilo bistveno večji stres kot dejstvo, da se bosta morala s toženko seliti v drug kraj. Otroka na ta način tudi ne bosta izgubila doma, saj ga bosta imela, ko bosta pri njem.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da ji je bil predlog za izdajo začasne odredbe vročen v odgovor skupaj s sklepom o zavrnitvi predloga in je to razlog, da nanj ni odgovorila. Izpodbijani sklep je izčrpno in pravilno obrazložen, zato naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu z razveljavitvenim sklepom I Cp 2113/2020, ko je v ponovljenem postopku presojalo obstoj predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Pritožbeno sodišče je predhodni sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe razveljavilo, ker je bila odločitev preuranjena. To je izrecno navedlo v točki 9 obrazložitve sklepa I Cp 2113/2020, v nadaljevanju obrazložitve pa pojasnilo, kaj naj sodišče ugotovi in presodi v ponovljenem postopku. To je prvostopenjsko sodišče storilo. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi navedbe iz odgovora toženke na predlog za izdajo začasne odredbe. Ko je sodišče prve stopnje prvič odločalo o obravnavanem predlogu za izdajo začasne odredbe, toženka na predlog še ni odgovorila, zato se je takrat skladno s pravili ZPP štelo, da tožnikove navedbe niso prerekane. V ponovljenem postopku pa je toženka odgovorila in sodišče je moralo presoditi tudi njene navedbe. Toženki oziroma zanjo odvetniku, ki ga je pooblastila za zastopanje v tej zadevi, je bil predlog za izdajo začasne odredbe, skupaj s pozivom, da lahko nanj odgovori v roku osmih dni, vročen s fikcijo vročitve 23. 10. 2020 (povratnica, pripeta k list. št. 79 spisa). Sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pa je sodišče izdalo že 14. 10. 2020 in je bil toženkinemu pooblaščencu vročen že 16. 10. 2020 (povratnica, pripeta k list. št. 92 spisa). Jasno je, da toženka na zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe ni imela interesa odgovoriti, kar pa se je spremenilo, ko je bil sklep o zavrnitvi predloga razveljavljen in zadeva vrnjena v nov postopek. Toženka ni bila prekludirana za podajo odgovora.

6. Pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena ZIZ je izkazan. Pravdni stranki sta bivša zakonca, postopek za delitev njunega skupnega premoženja je še v teku. Nesporno je, da sodi dvosobno stanovanje na M. v K. v njuno skupno premoženje, sporen je njun delež na skupnem premoženju. Dokler ne bo odločitev sodišča o deležih pravdnih strank na njunem skupnem premoženju pravnomočna, glede na zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR) velja, da sta njuna deleža enaka. Tako je tožnik s stopnjo verjetnosti, to je dokaznim standardom, na podlagi katerega se odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, dokazal, da ima na stanovanju enaka lastninskopravna upravičenja kot toženka. Oba, tako tožnik kot toženka, imata tudi pravico do doma1. Ker si stojijo nasproti človekove pravice tožnika in toženke, mora sodišča obseg izvrševanja njunih pravic na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS omejiti na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničevanja človekove pravice drugega. To pa terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Dokončno bo to tehtanje opravilo sodišče v nadaljevanju postopka, v končni odločitvi. Pri odločanju o predlagani začasni odredbi pa mora presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera še pred koncem postopka treba z ureditveno začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje zato, da se bo preprečila uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali preprečile neugodne posledice za tožnika (če se predlog zavrne) ali za toženko (če se predlogu ugodi), ob pogoju, da bo v primeru, če bo izdana zavrnilna sodba, mogoče za toženko vzpostaviti sedanje stanje (reverzibilnost)2. 7. Sodišče prve stopnje je ob tokratnem odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevalo zatrjevane okoliščine konkretnega primera in tehtalo kateri pravdni stranki dati prednost. To, da se je nagnilo na stran toženke, ne pomeni, da je upoštevalo le njene navedbe. Navedbe obeh strank je ocenilo in glede na okoliščine konkretnega primera pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala taka težko nadomestljiva škoda, da bi bilo nujno že pred izvedbo kontradiktornega postopka nuditi mu s tožbo zahtevano varstvo.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skupno bivanje pravdnih strank v stanovanju ni mogoče. Ta ugotovitev je glede na konfliktnost njunega odnosa ter dejstvo, da gre za dvosobno stanovanje, v katerem živita tudi otroka pravdnih strank, pravilna, zato je jasno, da izključna uporaba vsaj dela stanovanja ni mogoča. Sicer pa pritožba zaključka o nemožnosti skupnega bivanja v stanovanju ne izpodbija. Ker skupno bivanje ni možno, je moralo sodišče presoditi, komu še pred končanjem postopka dati prednost pri uporabi stanovanja.

9. Tožnik že precej časa brezplačno biva v hiši prijateljev, kjer ima očitno dovolj prostora za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb in tudi za izvajanje stikov z otrokoma. Tožnik je najprej zatrjeval, da se bo moral izseliti 1. 11. 2020, pa se očitno ni. V ponovljenem postopku je zatrjeval, da se bo moral izseliti v začetku aprila letos, vendar v spisu ni podatka, ki bi s stopnjo verjetnosti dokazoval resničnost te trditve. Tožnik je izpovedal, da on ve, da so prijatelji jezni nanj, ker se ne odseli, vendar se iz prijaznosti pretvarjajo. Tako tožnik ni izkazal, da trenutno nima kje bivati.

10. Izkazal je sicer, da je njegovo zdravstveno stanje slabo, vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera slabo zdravstveno stanje ni razlog, ki bi pretehtal, da je treba že z začasno odredbo poseči v trenutno situacijo. Tudi če živi kjer drugje, se tožnik lahko enako zdravi, kot če bi živel v stanovanju, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

11. Otroka živita s toženko, s tožnikom imata redne stike. Ni izkazano, da je finančno stanje toženke tako dobro, da bi se lahko skupaj z otrokoma, za katera je glede na priloženo mnenje izvedenke A. A. z verjetnostjo izkazano, da bosta zaupana v varstvo in vzgojo njej, preselila v primerno stanovanje. Oče toženki ni dolžan nuditi brezplačnega stanovanja v svoji hiši. Finančno stanje obeh pravdnih strank ni posebej dobro. Oba si verjetno ne moreta privoščiti najema večsobnega stanovanja v centru K., kjer otroka hodita v šolo in vrtec. Lažje je izvedljivo, da gresta otroka na stik k očetu na drugo lokacijo, kot pa, da bi na hitro (tožnik predlaga, da mu toženka stanovanje prepusti v 3 dneh) zamenjala svoj dom.

12. Predvsem pa ni izkazan pogoj reverzibilnosti. Če bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, pa bi se po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, bi toženka z otrokoma ponovno menjala okolje, kar je seveda predvsem za otroka zelo stresno in vsekakor ne v njuno korist. Toženec na drugi strani ni izkazal, da v primeru neizdaje začasne odredbe z otrokoma ne bo mogel imeti stikov, saj ni izkazal, da se mora takoj izseliti iz hiše prijateljev. Razen tega ima stike lahko tudi drugje.

13. Pritožbeno sodišče dodaja, da bosta medsebojna razmerja bivša zakonca enkrat morala dokončno rešiti. Glede na zatrjevan slab premoženjski položaj obeh, se rešitev, da bi eden od njiju ostal v stanovanju na M., ne zdi realna. Če hočeta, kot oba zatrjujeta, delovati v korist otrok, bosta verjetno morala stanovanjski problem rešiti na drug način. Tožniku izrečen ukrep izselitve iz stanovanja toženki ne daje trajne pravice izključne uporabe stanovanja, ki sodi v skupno premoženje, sploh pa ni upravičena do brezplačnega bivanja. Zavedati se je treba, da so ukrepi po ZPND le začasne narave. Namenjeni so temu, da si žrtve nasilja v času ukrepa poiščejo neko trajnejšo rešitev, ne prelaganju rešitev v bodočnost. 14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, višje sodišče pa tudi ni našlo uradoma upoštevanih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del stroškov postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), o usodi stroškov postopka pa se odloči s končno odločbo (163. člen ZPP), je višje sodišče izrek o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Več o pravici do doma gl. v sodbi VS RS II Ips 87/2020 in v njej našteti sodni praksi in literaturi. 2 I. Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa št.6-7/2021 z dne 18. 2. 2021