Jedro

Tožnikovo samovoljno ravnanje, ko po končanih obiskih pri njem v maju in juniju 1994 otrok ni več vrnil materi, sta sodišči ocenili kot neodgovorno in v škodo otrok. Otroka je na ta način iztrgal iz dotedanjega okolja, ju zaupal tujim ljudem in onemogočil njune stike z materjo. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin in starosti otrok sta sodišči ocenili, da je otrokoma mati nujno potrebna za zdrav fizični in psihični razvoj. Nobenih pomislekov ni bilo, da bi mati ne bila sposobna nuditi otrokoma potrebne vzgoje in oskrbe. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno ob upoštevanju koristi otrok dodelili oba otroka materi (2. odst. 78. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 4.8.1990. Mladoletna otroka pravdnih strank T.T., roj. 31.5.1991 in M.T., roj. 12.7.1988 je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo toženki. Tožniku je naložilo, da plačuje za preživljanje otrok od 1.4.1994 dalje po 10.000,00 SIT mesečno za vsakega. Tožnikovo pritožbo proti odločitvi o dodelitvi otrok in plačevanju preživnine je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da dodelitev otrok materi ni v njuno korist. Toženka živi s svojim sedanjim partnerjem v neprimernem stanovanju v L. Oba prekomerno uživata alkoholne pijače. Izpodbijana sodba se sklicuje na poročilo Centra za socialno delo, ki pa je zastarelo. Otroka živita pri tožniku v urejenih stanovanjskih razmerah v hiši v B. in imata v času tožnikove zaposlitve urejeno varstvo. Kažeta izključno navezanost na tožnika in želita živeti pri njem. Sodišče bi moralo pritegniti v postopek izvedenca - psihologa. Končno še navaja, da toženka ne prispeva za otroka ničesar, čeprav prejema za njiju otroški dodatek. V delovnem razmerju je le za določen čas do 1.5.1995. Tožniku je nepravilno naloženo plačevanje preživnine od 1.4.1994 dalje, čeprav živita otroka pri njem.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki so bile podlaga za odločitev o dodelitvi otrok in preživnini, tožnik z revizijo ne more izpodbijati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijske navedbe o sedanjih neugodnih stanovanjskih in socialnih razmerah tožnice in njenega sedanjega partnerja predstavljajo novote, kakršnih po 387. čl. ZPP v reviziji ni dovoljeno uveljavljati.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je po tožnikovi odselitvi k novi partnerki v januarju 1994 ostala v skupnem prebivališču toženka z obema otrokoma. Toženka si je našla zaposlitev in si preskrbela tudi varstvo otrok v času zaposlitve. Tožnikove stike z otrokoma in plačevanje preživnine sta stranki uredili z dogovorom pri Centru za socialno delo. Po mnenju tega centra je primerna dodelitev otrok materi. Tožnikovo samovoljno ravnanje, ko po končanih obiskih pri njem v maju in juniju 1994 otrok ni več vrnil materi, sta sodišči ocenili kot neodgovorno in v škodo otrok. Otroka je na ta način iztrgal iz dotedanjega okolja, ju zaupal tujim ljudem in onemogočil njune stike z materjo. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin in starosti otrok sta sodišči ocenili, da je otrokoma mati nujno potrebna za zdrav fizični in psihični razvoj. Nobenih pomislekov ni bilo, da bi mati ne bila sposobna nuditi otrokoma potrebne vzgoje in oskrbe. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno ob upoštevanju koristi otrok dodelili oba otroka materi (2. odst. 78. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Tožnik je obdržal otroka pri sebi v nasprotju z dogovorom pri centru glede prebivanja otrok. Tako samovoljno ravnanje pa ne more vplivati na odločitev sodišča o preživnini, ki je v skladu z odločbo o dodelitvi otrok.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).