Jedro

V kolikor tožnica po priznanem obsegu terjatve ne bi skrčila tožbe, bi sodišče v tem delu zahtevkov zavrglo tožbo in odločilo o zahtevanih stroških postopka. Vložitev tožbe je bila potrebna, s takšnim procesnim dejanjem pa so na strani tožnice nastali stroški postopka. Zato je odločitev, da se ti tožnici povrnejo, v celoti materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, na podlagi katere je tožnica zahtevala od tožene stranke, da ji plača odpravnino, regres za letni dopust za leto 1999 in odškodnino za neizkoriščeni letni dopust. Nadalje je odločilo o stroških postopka, ki jih je v znesku 72.600,00 SIT naložilo v plačilo toženi stranki. Glede stroškov, ki jih je v tem postopku predlagala za povrnitev tožena stranka, pa je zaključilo, da takšne stroške nosi navedena stranka sama. Ugotovilo je, da je bila v sporu vložitev tožbe utemeljena, zaradi česar je tožnica upravičena do povrnitve nastalih stroškov postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep iz razloga bistvenih kršitev postopka po določbi 1. tč. 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) v zvezi z določbo 366. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi tega, ker je bila tožnici priznana terjatev s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi. Ob takšnem izreku sodišče ni imelo nobene podlage za odločitev o stroških, ki nasprotuje sama sebi in razlogom sklepa. Meni, da tisti, ki neupravičeno vloži tožbo, ne more biti deležen še povrnitve stroškov postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep tako, da zavrne zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Stroški postopka predstavljajo izdatke, ki so potrebni, da stranka začne postopek pred sodiščem, in ki nadalje nastanejo v času, ko teče postopek. Vsaka stranka sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Po določbi 1. odst. 156. člena ZPP mora stranka ne glede na izid postopka povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naklučju, ki se je njej primerilo. Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu je razvidno, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave priznala tožnici vse terjatve, ki so bile predmet zahtevkov v tožbi, razen zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je glede stroškov pravilno zaključilo, da so bili na strani tožnice potrebni, saj je tožena stranka po prenehanju delovnega razmerja tožnice očitno odlašala z namero, da ji poravna pripadajoče prejemke iz naslove delovnega razmerja. Ker je tožena stranka v kasnejšem drugem postopku izpolnila tožničine zahtevke v obsegu vtoževane glavnice, se je v nadaljevanju od tožnice pričakovalo, da bo v priznanem obsegu terjatev umaknila vloženo tožbo. To je sicer storila na prvem naroku glavne obravnave in potem vztrajala še pri zahtevku za povrnitev stroškov. Zato bi takšen razplet spora za sodišče prve stopnje narekoval ugotovitev o umiku tožbe. To bi bilo v postopkovnem smislu primernejše ravnanje od odločitve o zavrženju tožbe. Vendar tako sprejeta odločitev sodišča ne nasprotuje sama sebi oz. razlogom sklepa, kot to zmotno opozarja pritožba, vsaj ne v smislu obstoja bistvene postopkovne kršitve. Glede tega je potrebno poudariti, da v kolikor tožnica po priznanem obsegu terjatve ne bi skrčila zahtevkov, bi sodišče v tem delu zahtevkov itak zavrglo tožbo in potem odločilo še o zahtevanih stroških. Ker je ugotovljeno, da je bila v sporu vložitev tožbe potrebna, s takšnim procesnim dejanjem pa so na strani tožnice nastali stroški postopka, je odločitev, da se ti tožnici povrnejo, v celoti materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanim sklepom ni ugotovilo ostalih bistvenih kršitev postopka ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).