Jedro

Ker je po ZDRS državljanstvo vezano izključno na osebo, je upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje, ko je v postopku za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu zakona ugotavljal pogoje za družino kot celoto, ne pa za njene posamezne člane - prosilce na slovensko državljanstvo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 28.2.1994 v delu, ki se nanaša na tožnike.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije za družino A.H., S. in za njuna mladoletna sinova. V obrazložitvi navaja, da iz izjav zaslišanih prič, kot tudi iz ostale listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da vsi navedeni člani družine A. s svojim vedenjem hudo vznemirjajo občane v okolju, kjer živijo. Družina je poznana kot neurejena, v družini je prisoten tudi alkoholizem, večkrat prihaja do intervencij policije, otroka vzgaja cesta in sta zato pogosto udeležena v pretepih, vrstnikom pa tudi grozita. Na podlagi odklonilnega stališča krajanov do sprejema navedenih oseb družine A. v državljanstvo Republike Slovenije je dne 16.10.1993 svet krajevne skupnosti sprejel negativno mnenje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije navedene družine z navedbo, da odklanjajo vse norme sodobne civilne družbe, se ne prilagajajo okolju in s svojim slabim zgledom in obnašanjem negativno vplivajo na vzgojo mladih. V postopku je bil zaslišan tudi tožnik (istočasno je tudi zakoniti zastopnik svojih dveh mladoletnih otrok), ki pa je vsa predočena dejstva zanikal. Tožena stranka je po presoji vseh dokazov, še posebej izjav prič, ki pa zaradi bojazni za lastno varnost in varnost družine ne želijo biti v postopku imenovane, ocenilo, da bi sprejem navedene družine v državljanstvo Republike Slovenije zaradi vznemirjanja občanov pomenil nevarnost za javni red, zlasti še, ker je glede na dosedanje vedenje njenih članov mogoče sklepati tudi na njihovo bodočo nepripravljenost spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Tožena stranka je ugotovila, da je v navedenem primeru podano dejansko stanje za zavrnitev vloge tožnika na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Ker H.A. ne izpolnjuje pogojev za sprejem v slovensko državljanstvo, tudi niso izpolnjeni pogoji 14. člena ZDRS za sprejem mladoletnih otrok v državljanstvo Republike Slovenije, zato tudi vlogi tožnika za sprejem mladoletnih otrok v državljanstvo Republike Slovenije ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na dokaze, ki so pavšalni, nekonkretni in prav z ničemer podkrepljeni. Pavšalne navedbe tožene stranke so navedbe nestrpnih ljudi. Tožena stranka bi morala pridobiti uradne podatke o morebitnih intervencijah policije in od pristojnega sodnika za prekrške o morebitnih kršitvah javnega reda in miru, ne pa da je oprla svojo odločitev le na mnenje sosedov, ki želijo ostati anonimni. Tožniku je na podlagi izpodbijane odločbe, izdane po prostem preudarku, v kateri niso niti navedeni razlogi za izdajo negativne odločbe, onemogočena učinkovita uporaba ustavne pravice do pravnega sredstva. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter še navaja, da po oceni tožene stranke nevarnost za javni red ne pomeni zgolj sankcioniranih aktivnosti prosilca, temveč nevarnost za javni red lahko predstavlja tudi že sama vznemirjenost in negodovanje okolice, zlasti še, ker se iz dosedanjega življenja družine A. lahko sklepa, da se njeni člani tudi v bodoče ne bodo prilagajali pravnemu redu in okolju kjer živijo.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 3. odstavka 40. člena ZDRS, ker naj bi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v postopku ocenila, da bi sprejem družine A. v državljanstvo Republike Slovenije, zaradi vznemirjanja občanov, pomenil nevarnost za javni red. Po določbi 3. odstavka 40. člena ZDRS (Ur. l. RS št. 1/91-I in 30/91-I) ima tožena stranka pravico, da lahko zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedene določbe, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDS, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Po ZDRS je državljanstvo vezano izključno na osebo in mora zato organ, ki v postopku odloča o pridobitvi slovenskega državljanstva po 40. členu tega zakona ugotavljati ali prosilec izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona oziroma ali so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona, zaradi katerih se po 3. odstavku 40. člena vloga zavrne, če bi sprejem osebe v slovensko državljanstvo zaradi navedenih razlogov pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. V izpodbijani odločbi tožena stranka opira svojo odločitev na razloge in še to pavšalno, ki se nanašajo na vso družino A. (tudi na mladoletna otroka), ne da bi pri tem posebej navedla konkretnih razlogov, ki so bili podlaga za zavrnitev pridobitve državljanstva tožnika. Sodišče pri tem še pripominja, da po 14. členu ZDRS delijo mladoletne osebe glede državljanstva usodo staršev, torej sledijo v državljanstvu staršem, zato se v postopku zanje posebej ne ugotavljajo pogoji oziroma razlogi iz določbe 40. člena zakona. Glede na navedeno se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da je v tem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka bo v ponovnem postopku morala na podlagi 40. člena zakona ugotoviti dejansko stanje za tožnika (ne za družino) in bo morala v odločbi navesti tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov. V postopku bo vsekakor morala ugotoviti ali je bil tožnik že pravnomočno kaznovan zaradi storjenih prekrškov zoper javni red in mir, kdaj je bil kaznovan in zaradi kakšnih prekrškov, kar vse pa mora imeti podlago v listinah, ki morajo biti spisu priložene (ne pod oznako zaupno). Tožena stranka bo morala po presoji sodišča ponovno tudi proučiti, ali je v navedenem primeru res utemeljeno, da v odločbi ne navaja imen prič, ki so bile v postopku zaslišane in na katerih pričevanje tožena stranka tudi opira svojo odločitev. V obrazložitvi odločbe bo torej tožena stranka morala navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red s strani tožnika ter razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločila.

Glede na to, da v izpodbijani odločbi dejansko stanje za tožnika v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnike H., E. in E. odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91 in 45/1/94).