Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja nečisto denarno terjatev. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja take vrste terjatev, je mogoče med pravdo zviševati. Vsako zvišanje pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta. V takem postopku zato glede vprašanja dovoljenosti revizije ni mogoče izhajati iz prvotno vtoževanega zneska, ker ta ni več sporen in ne more predstavljati izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ( 2. odst. 382.čl. ZPP). Za presojo dovoljenosti revizije je zato odločilna mejna vrednost, veljavna ob zadnjem zvišanju zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku na roke njegove matere znesek 31.370,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1993 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 20.715,00 Sit z enakimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je dokončno postavila tožbeni zahtevek z vlogo, ki je bila oddana na sodišče dne 6.1.1993 ( na vlogi je napačno navedena letnica 1992). Tedaj je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.000,00 Sit in za premoženjsko škodo v znesku 3.370,00 Sit, skupaj 43.370,00 Sit. Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja nečisto denarno terjatev. Zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja take vrste terjatev, je mogoče med pravdo zviševati. Vsako zvišanje pomeni spremembo vrednosti spornega predmeta. V takem postopku zato glede vprašanja dovoljenosti revizije ni mogoče izhajati iz prvotno vtoževanega zneska, ker ta ni več sporen in ne more predstavljati izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ( 2. odst. 382.čl. ZPP). Za presojo dovoljenosti revizije je zato odločilna mejna vrednost, veljavna ob zadnjem zvišanju zahtevka. V obravnavani zadevi je ob zadnjem zvišanju zahtevka dne 6.1.1993 veljala določba 2. odst.382.čl. ZPP, spremenjena z zakonom o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov ( Ur.l. RS št. 55/92 z dne 20.11.1992), ki je mejno vrednost iz 2. odst. 382.čl. ZPP določil z zneskom 80.000,00 Sit. Ker tožbeni zahtevek v znesku 43.370,00 Sit v tej zadevi navedene mejne vrednosti za dovoljenost revizije ni dosegel, revizija ni dovoljena. Taka razlaga določbe 2. odst. 382 čl. ZPP izhaja tudi iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. in 23. 6. 1993 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I/93 str. 41).

Revizijsko sodišče je revizijo zavrglo na podlagi 392.čl. ZPP.