Jedro

Tožnik se je julija 2020, februarja 2021, septembra 2021, decembra 2021 in aprila 2022 tudi sam usposabljal in uril iz podpornih nalog (nudenje zdravstvene pomoči), kar pomeni, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa zaradi udeležbe tožnika na operativnih urjenih. Toženka mu je zato skladno s 97.e členom Zakona o obrambi utemeljeno izplačala le dodatek za pripravljenost, teh ur pa ni štela v delovni čas.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo (I. točka izreka). S sodbo je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 110,26 EUR (IV. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi, da mu ne pripada razlika v plači za čas usposabljanj in dela na terenu. Poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ni uril, napačno pa je presodilo, da do razlike v plači ni upravičen, ker rotacije naj ne bi bile možne. Toženka ni podala trditev, zakaj tožnika ne bi bilo mogoče nadomestiti s sistemom rotacije. Le pavšalno je trdila, da bi rotacije škodovale dobri izvedbi operativnega urjenja. Sklicevala se je na naravo logistične podpore in soodvisnost med vadbenci in podporo, rotacija bi škodovala ustvarjanju in izkustvu realnih okoliščin vojne/spopada/preživetja. Trdila je, da se simulira pogoje vojaškega delovanja, z vsakim poskusom rotacije kadra pa se slabša izvedba usposabljanja in bojna pripravljenost enote. Te navedbe so ovrgle vse zaslišane priče, izjavi A. A. in B. B. pa se ne nanašata na primernost rotacije logistične podpore. Z rotacijami bi bila logistična podpora še vedno zagotovljena le z drugimi osebami. Toženka se ni opredelila do posameznih vaj in usposabljanj in ni konkretizirala, zakaj bi rotacije škodovale dobri izvedbi usposabljanj. Tožnik bi se lahko prilagodil ritmu vaje in usposabljanja v primeru rotacij, enako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi Pdp 117/2025. Priglaša stroške pritožbe in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitve zadeve v nov postopek.

3.Zoper tretjo in četrto alinejo II. točke izreka in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter o trditvenem in dokaznem bremenu. Napačno je odločilo o dokaznem bremenu, s čimer je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prav tako je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče EU je v sodbi C-742/19 dopustilo, da se posamezne dejavnosti izvzamejo s področja uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva). Toženka je dokazala, da je bila posamezna dejavnost izključena od uporabe Direktive in da je tožnik to dejavnosti opravljal, na tožniku pa je, da dokaže, da bi se Direktiva morala uporabiti. Sodišče se ni opredelilo do izvedenih dokazov in do navedb toženke glede pripravljenosti v primeru vojaške vaje oziroma terenskega usposabljanja skupine C. v vojašnici D. Ni razvidno, zakaj naj bi bile rotacije primerne. Sodišče tudi ne sme presojati, koliko delovnih mest mora imeti toženka organiziranih. Tožnik je zagotavljal logistično podporo, ki je bila nujna za izvedbo vaje. Skupina C. je posebna skupina odzivnih sil, običajno je v pripravljenosti zaradi aktivacije v primeru izrednih dogodkov. Zdravstvena oskrba je nujna, brez nje vaje ne morejo potekati. Tožnik je bil del vojaške enote, za katero je potrebno in značilno, da lahko doseže potrebno izurjenost samo, če delajo skupaj. Rotacije zato ne bi bile primerne, z njimi se ne bi dosegel namen in smisel vaj, kar so potrdili tudi E. E., F. F. in G. G. Sodišče ni sledilo izpovedbam prič toženke, ki so strokovno usposobljene, in so pojasnile, zakaj rotacije niso bile niti mogoče niti primerne. Ni se opredelilo niti do navedb, da je šlo za čas epidemije, ko so vladali posebni pogoji dela in rotacije tudi zato niso bile možne. Gre za izjemo po tretji alineji. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek in priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja toženka, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank, zato se sodbo da preizkusiti in ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posredno se je opredelilo tudi do neutemeljenih navedb toženke o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe, saj je tožbeni zahtevek obravnavalo po vsebini in mu delno tudi ugodilo.

7.Tožnik, ki je bil razporejen na dolžnosti vojak tehnik zdravstvene nege v logistični brigadi, od toženke zahteva plačilo razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost v času vojaških vaj ter usposabljanj in varovanjem državne meje, in 100 % urno postavko. Trdi, da se mora ves čas, ko je bil v pripravljenosti, šteti kot delovni čas, zato mu pripada polno plačilo, in ne le dodatek za pripravljenost. Toženka je uveljavljala, da se čas pripravljenosti ne šteje v delovni čas, ker so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je oblikovalo Sodišče EU v zadevi C-742/19. Te izjeme so: - kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali čas pripravljenosti pri varovanju državne meje in v času terena ter usposabljanj, predstavlja katero od navedenih izjem. Glede pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v mesecih julij 2020, februar 2021, september 2021, december 2021 in april 2022, je ugotovilo, da je bila odrejena v okviru operativnega urjenja kot tudi, da bi sistem rotacij in načrtovanja delovnega časa škodoval dobri izvedbi operativnega urjenja, zato je zahtevek za plačilo razlike v plači zavrnilo, za mesec oktober in november 2020 ter junij in julij 2021 pa,

da ni podana nobena od izjem od uporabe Direktive, zato je zahtevku ugodilo.

8.Očitek toženke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu ter da se do tega ni opredelilo, je neutemeljen. V 8. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da je dokazno breme na toženki. S področja uporabe Direktive se lahko izvzamejo le posamezne dejavnosti. Toženka je trdila, da udeležba na vajah in taborih predstavljala dejavnost, za katero se Direktiva ne uporablja, zato je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njej. Očitek o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi pravil postopka, pravici do učinkovite obrambe in načela enakosti strank je posledično neutemeljen.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v oktobru in novembru 2020, ko je bil dodeljen kot zdravstvena oskrba k skupini C. v vojašnici D., in v juniju ter juliju 2021, ko je sodeloval pri poletnem vojaškem taboru H., ni imel odrejene pripravljenosti zaradi začetnega usposabljanja in operativnega urjenja. Za ostale mesece, ko je tožnik zahteval plačilo razlike v plači iz naslova pripravljenosti za čas terenskega dela in usposabljanj,

pa je ugotovilo, da se je tudi zdravstvena oskrba operativno urila iz priprave na zdravstveno podporo v času različnih realnih bojnih situacij (24. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da se Direktiva ne uporablja že na podlagi prve izjeme, to je operativnih urjenj. Poleg tega je v nadaljevanju presojalo tudi vpliv rotacij na dobro izvedbo vojaške operacije v pravem pomenu besede, tj. operativnega urjenja, čeprav to že zaradi obstoja prve izjeme niti ni bilo potrebno.

Na podlagi izjave A. A. in B. B. je ugotovilo, da so se pripadniki na terenskih usposabljanjih soočali s položaji, ki so posnemali pogoje v resničnih bojnih razmerah, da je šlo torej za operativno urjenje. Pripadnike se je pripravljalo na negotove bojne razmere, zato so vaje morale biti nepredvidljive in se čimbolj približati resničnim razmeram v primeru izrednih oziroma vojnih razmer. Nujno je bilo, da se je zdravstvena enota pomikala po terenu skupaj z vadbenci, tako vadbenci kot pripadniki, ki so skrbeli za zdravstveno podporo, pa niso smeli vnaprej poznati scenarija vaje. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo nujno, da je bil tožnik prisoten celotno vajo, izvedba rotacije ali načrtovanje delovnega časa pa bi škodovala dobri izvedbi operativnega urjenja, saj bi zaradi rotacije lahko prišlo do prekinitve vaje (zaradi primopredaje), kar bi vplivalo na učinkovitost usposabljanja.

10.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da toženka ni podala dovolj trditev glede neprimernosti rotacij. Trditve toženke niso bile zgolj pavšalne. Poleg trditev, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi, je toženka v drugi pripravljalni vlogi še pojasnila, da bi menjava pripadnikov realne zdravstvene zagotovitve na usposabljanjih posegla v usposabljanje in kakovost usposabljanja, da bi ekipe morale med sabo predati protokol pacientov, predaja pa bi trajala vsaj 20 minut ali dlje, kar bi prekinilo usposabljanje. Menjava ekipe v času, ko je bil premor, bi pomenila, da bi pripadniki morali poznati načrt usposabljanja ter listo incidentov, zato bi se z menjavo ekipe dalo signal vadbencem, da se lahko v nadaljevanju nekaj pričakuje, kar izniči element presenečenja itd. Tožnik teh navedb toženke iz druge pripravljalne vloge ni konkretizirano prerekal, zato se neutemeljeno sklicuje na to, da iz pisnih izjav prič B. B. in A. A. izhaja le, da so rotacije v primeru vaj in usposabljanj neprimerne, ker bi vplivale na kakovost usposabljanja in gradnjo kohezije enot, ki se usposabljajo. Prav tako ne drži, da so priče potrdile primernost rotacij. Tako je npr. E. E. izpovedal, da bi se menjave težko izvedle in bi vplivale na učinkovitost usposabljanja.

11.Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na odločitev v zadevi Pdp 117/2025, saj temelji na drugačnih dejanskih ugotovitvah. V zadevi Pdp 117/2025 je bilo ugotovljeno, da se pripadnik, ki je vtoževal razliko v plači, na terenskih nalogah ni usposabljal in uril. Čeprav so bile podporne enote nujne za izvedbo usposabljanj, je sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da bi se podporne naloge lahko izvajale tudi v okviru sistema rotacij, kar ne bi vplivalo na dobro izvedbo vaj in usposabljanj. V tožnikovem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik julija 2020, februarja 2021, septembra 2021, decembra 2021 in aprila 2022 tudi sam usposabljal in uril iz podpornih nalog (nudenje zdravstvene pomoči), kar pomeni, da je podana izjema od uporabe Direktive zaradi udeležbe tožnika na operativnih urjenih. Toženka mu je zato skladno s 97.e členom Zakona o obrambi utemeljeno izplačala le dodatek za pripravljenost, teh ur pa ni štela v delovni čas. Tožnik v pritožbi posledično neutemeljeno vztraja, da mu pripada razlika v plači tudi za julij 2020, februar 2021, september 2021, december 2021 in april 2022.

12.Neutemeljena je tudi pritožba toženke. Sodišče prve stopnje je za mesec oktober in november 2020 ugotovilo (20. in 29. točka obrazložitve), da tožniku pripravljenost ni bila odrejena v okviru operativnega urjenja ali začetnega usposabljanja. Tožnik je bil takrat premeščen na delo v skupino C. v vojašnico D. Enota C. je bila izolirana zaradi epidemije COVID 19, tožnik pa je pri tej enoti opravljal svoje redno delo, to je zagotavljanje zdravstvene oskrbe. To izhaja iz ukaza za premestitev skupine C. v vojašnico D. zaradi COVID-a za čas od 30. 10. - 13. 11. 2020 (B21) in izpovedi tožnika ter prič, tudi priče toženke, tj. F. F. Ne tožnik ne enota C. nista izvajala operativnega urjenja ali začetnega usposabljanja. Enota je bila izolirana zaradi epidemije, da ne bi prišlo do okužb, če bi bila potrebna njena aktivacija, kot to izpostavlja tudi toženka v pritožbi, torej ni šlo ne za urjenje ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Ker ni šlo za pripravljenost v zvezi z vojaško operacijo v pravem pomenu besede, toženka neutemeljeno nasprotuje pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi sistem rotacij škodoval dobri izvedbi vojaške operacije v pravem pomenu besede.

13.Sodišče prve stopnje toženki ni očitalo, koliko delovnih mest bi morala imeti sistematiziranih in kakšno formacijo bi morala imeti Slovenska vojska. Obsežne pritožbene navedbe o naravi delovanja skupine C. in ukrepih v času epidemije, ki je predstavljala izreden dogodek in tako izjemo po tretji alineji Sodbe SEU C-742/19, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj toženka tovrstnih navedb ni podala do konca glavne obravnave na prvi stopnji, čeprav bi jih lahko in bi jih tudi morala, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Kot tudi za čas, ko je bila tožniku odrejena pripravljenost v zvezi z varovanjem državne meje, ta del odločitve pa ni pod pritožbo.

2Usposabljanje ... pehotne čete v oddelku I. v vojašnici D. julij 2020, usposabljanje v naselju J. februarja 2021, terensko usposabljanje v naselju K. septembra 2021, strelska usposabljanja decembra 2021 in aprila 2022.

3Glede na sodno prakso je izjema po prvi alineji sodbe SEU C-742/19 edina izjema od uporabe Direktive, ki pride v poštev v primeru, ko se pripadnik operativno uri oziroma usposablja (VIII Ips 15/2024). Kadar pa se pripadnik ne uri oziroma usposablja, je pa nujni podporni del operativnega urjenja, pa se presoja, ali sistem rotacije in načrtovanje delovnega časa škoduje dobri izvedbi operativnega urjenja (VIII Ips 16/2024).