13. 5. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 22. aprila 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 62/2000 z dne 17. 8. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2087/98 z dne 6. 10. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 693/96 z dne 24. 9. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ustavnemu pritožniku, kot prodajalcu stanovanja v Ljubljani, naložilo, da mora kupcu stanovanja iz naslova znižanja kupnine, ki jo je kupec uveljavljal v pravdi zaradi skrite stvarne napake na stanovanju, plačati denarni znesek. Pri tem je izhajalo iz stanja stolpnice, v kateri se nahaja predmetno stanovanje, ki je bilo tako, da je bila stolpnica potrebna drage protipotresne sanacije. To naj bi ustavni pritožnik kupcu zamolčal. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo ustavnega pritožnika.

2.Ustavni pritožnik zatrjuje, da na predmetnem stanovanju oziroma objektu, v katerem se to nahaja, ni obstajala skrita stvarna napaka, saj je bil objekt zgrajen v skladu z veljavnimi predpisi, ki pa so se kasneje spremenili. Ker gre za objekt, zgrajen v preteklosti (pred potresom v Skopju), je tudi napačno stališče sodišč, da je med strankama prodajne pogodbe bilo molče dogovorjeno, da ima objekt, z njim vred pa tudi stanovanje, take pričakovane lastnosti, ki bodo ustrezale kasnejšim protipotresnim predpisom. Glede domnevanega dogovora o pričakovanih lastnostih objekta, v katerem je stanovanje, po mnenju pritožnika ni mogoče uporabiti določbe tretje točke 479. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). Vrhovnemu sodišču očita, da je pri presoji uporabilo pravo, ki za njegov primer ne more veljati, in odločilo drugače kot sicer. To svojo trditev utemeljuje z navedbo, da je Vrhovno sodišče v njegovem primeru sprejelo stališče obeh nižjih sodišč o domnevi, da je med strankama veljalo kot dogovorjeno, da je predmetno stanovanje v zgradbi, ki ustreza kasneje sprejetim protipotresnim predpisom, čeprav za tako domnevo glede na čas gradnje objekta ni bilo nobene podlage. S tem smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bila tudi v tem, da je Vrhovnega sodišča štelo, da se protipotresni predpisi uporabljajo za nazaj. Drugačno obravnavanje njegovega primera in s tem kršitev že navedene pravice iz 22.člena Ustave ustavni pritožnik utemeljuje tudi s številnimi drugimi primeri prodaje stanovanj v objektih v Ljubljani, kjer objekti prav tako ne ustrezajo več novim protipotresnim predpisom, česar Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Sodiščem tudi očita, da so molče obšla dejstvo, da je bila pogodba sklenjena po klavzuli ogledano - sprejeto, ki izključuje odgovornost za stvarne napake.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju - ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z očitkom Vrhovnemu sodišču, da je napačno uporabilo določbo tretje točke 479. člena ZOR, izpodbija ustavni pritožnik materialnopravno pravilnost sodne odločitve. Zgolj s trditvijo o napačni uporabi materialnega prava ni mogoče izkazovati kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavni pritožnik sicer smiselno zatrjuje, da naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in samovoljna. Razlogi, ki jih za to navaja, po presoji Ustavnega sodišča niso taki, da bi te njegove trditve utemeljevali. Iz sodbe Vrhovnega sodišča ne izhaja, da je kot skrito napako opredelilo to, da objekt ni bil zgrajen v skladu s poznejšimi protipotresnimi predpisi. Vrhovno sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da gre za stanje objekta, ki je potreben temeljitejše sanacije, za kar je ustavni pritožnik vedel in o tem ni obvestil kupca. Zato ne držijo trditve ustavnega pritožnika, da je sodišče odločilo drugače kot sicer in da je uporabilo pravo, ki zanj ne velja.

Prav tako pa ni utemeljen očitek, da so sodišča molče obšla dejstvo, da je bila pogodba sklenjena po klavzuli ogledano - sprejeto. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja izrecno opredelilo, iz sodb Višjega in Vrhovnega sodišča pa ne izhaja, da bi bilo to stališče sodišča prve stopnje sporno.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger