Jedro

Tožnica je izločitev sodnic kot sodečega senata zahtevala po tem, ko je bila sprejeta končna odločitev v zadevi (sklep, s katerim je sodišče njeno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo). Izločitve torej ni uveljavljala pred izdajo odločbe, kot to izrecno zahteva 2. odstavek 72. člena ZPP. Ta zakonska določba je prisilne narave, zato je utemeljeno sklepanje pristojnega organa, da tožnica s pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev kot prepozne ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju: ZBPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. Su 160100/2011-12 z dne 18. 4. 2011. V razlogih izpodbijane odločbe se ugotavlja, da je bila z navedenim sklepom zavrnjena (pravilno: zavržena) zahteva tožnice za izločitev višje sodnice svetnice A.A., višje sodnice B.B. in višje sodnice C.C. kot prepozna. Po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB in nasl., v nadaljevanju: ZPP), s katerimi se ureja izločitev sodnikov, izločitev sodnika lahko zahteva tudi stranka. Izločitev sodnika mora zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, če ni obravnave pa do izdaje odločbe. V konkretnem primeru tožnica ni zahtevala izločitve do izdaje sklepa z opr. št. I U 388/2011 z dne 8. 3. 2011, zato je sodišče njeno zahtevo s sklepom zavrglo kot prepozno.

Glede na navedeno pristojni organ za BPP ugotavlja, da v nasprotju z izidom postopkov v podobnih zadevah ni pričakovati, da bi tožnica s pritožbo zoper zgoraj navedeni sklep uspela. To pomeni, da nima verjetnega izgleda za uspeh in se zato nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati, s tem pa ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB, 23/08, v nadaljevanju: ZBPP), po katerem se kot pogoji za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva in nanje odgovarjati. Ker je potrebno za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP in ker slednji po presoji pristojnega organa ni izpolnjen, se prošnja tožnice za BPP kot neutemeljena zavrne.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter dodelitev BPP s strani sodišča. V razlogih navaja, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z zakonom, da določbe ZBPP niso ustrezna podlaga za odločitev oziroma da se po določbah tega zakona njen pravni položaj ne ugotavlja, ker deluje (toži) v javnem interesu, za zaščito interesov meščanov. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo izpodbijane odločbe, da je pritožba, vložena po izdaji procesnega sklepa sodnikov, katerih izločitev zahteva, prepozna. Zato je neutemeljeno zaključiti, da tožnica nima verjetnega izgleda za uspeh, razumnost pa ni pravni pojem, kar pomeni, da je ugotovitev sodišča o nerazumnosti udeležbe tožnice v nadaljnjem postopku nerazumna in nerazumljiva. Meni, da nerazumnost udeležbe ni objektivni oziroma zakonski pogoj za dodelitev BPP. Zakon ne določa primerov, v katerih je dodelitev BPP neutemeljena, zato izpodbijana odločba nima podlage v zakonu in je kot takšna v celoti nepravilna in nezakonita. Odločanje o BPP pomeni uresničevanje pravice državljanov do brezplačnega sodnega varstva v sodnih postopkih in je zagotovljena že s samim zakonom, brez odločitev sodišča, katere narava po mnenju tožnice ni znana niti Predsednici sodišča. V zadevi ni toženca, s tem pa ni pogojev za odločanje v upravnem sporu po ZUS-1. Ker pristojni organ tega ne razume, ni usposobljen za sojenje v zadevi. Nerazumljivi oziroma nesmiselni odločitvi tožene stranke ni mogoče ugovarjati na podlagi zakona. Zato bo tožnica vložila ustavno pritožbo zaradi očitne kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V tem postopku pa zahteva, da se ji BPP dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, ki so navedeni v obrazložitvi. Zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) nanje sklicuje.

Predvsem iz spisov kot nesporno sledi, da je tožnica izločitev sodnic kot sodečega senata zahtevala 18. 4. 2011 in torej že po tem, ko je bila sprejeta končna odločitev v zadevi. Gre za sklep z opr. št. I U 388/2011 z dne 8. 3. 2011, s katerim je sodišče njeno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Izločitve torej ni zahtevala pred izdajo odločbe, kot bi bilo logično in kot se to izrecno zahteva v drugem odstavku 72. člena ZPP, na katerega se pravilno sklicuje že tožena stranka. Zakonska določba je prisilne narave, zato je utemeljeno sklepanje pristojnega organa, da tožnica s pritožbo zoper sklep, s katerim se njena zahteva za izločitev zavrže kot prepozna, ne more uspeti. Posledično pa je pravilen tudi zaključek, da ne izpolnjuje pogojev za zaprošeno dodelitev BPP v zvezi s pritožbo, saj se po določbah prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj za dodelitev BPP izrecno zahteva, da zadeva, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh v zadevi, kar pa v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča ni podano.

Razlaga zakonov (ZBPP, ZPP, ZUS-1), kakršno tožnica zastopa v tožbi, ni pravilna, temveč je pravilna njihova razlaga in uporaba, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe. Sodišče zato tožbene ugovore, ki se nanašajo na razlago in uporabo navedenih predpisov, v celoti zavrača. Ob pravilni uporabi predpisov pa je pravilna tudi izpodbijana odločitev, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi in na katere se sodišče, kot že rečeno, v celoti sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.