Jedro

Z zavzemanjem, da bi sodišče upoštevalo dejstva tako, kakor jih vidi ona in dokaze ocenjevalo, kakor bi jih po njenem mnenju moralo ocenjevati, vlagateljica uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo K.K. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je 200.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Pritožbo zagovornice obsojenca je Višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta naložili obsojencu v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Dne 31.12.2001 je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenčeva zagovornica namreč ne bo mogla uspeti s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti, ko kršitev kazenskega zakona pojasnjuje z neverodostojnostjo izvedenskega mnenja in ponuja mnenje druge zdravnice. S tem namreč ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornice je sodišče v škodo obsojenca kršilo določbe materialnega zakona s tem, ker je zakonske znake kaznivega dejanja le domnevalo, ne pa ugotovilo. V obravnavani kazenski zadevi namreč o tem, kaj se je dogajalo kritičnega dne, obstajata dve verziji, sodišče pa je nekritično sledilo le poteku dogodkov, kot jih je opisal oškodovanec ter glede na medsebojna razmerja (prijatelji in žena) njemu naklonjene priče. S tem, ko je sodišče oprlo sodbo na mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je za izdelavo svojega mnenja upošteval le izpovedbo oškodovanca, čeprav zunanjih znakov poškodb ni bilo, pa je po mnenju zagovornice kršilo določbe ZKP. Zagovornica opozarja še na mnenje zdravnice S.Š.Z., ki ga je predložila zahtevi, kjer zdravnica ugotavlja, da oškodovančevih zatrjevanj o tem, kaj ga je bolelo, z medicinskega vidika ni mogoče preizkusiti.

Vlagateljica zahteve se torej zavzema, da bi sodišče upoštevalo dejstva tako, kakor jih vidi ona in dokaze ocenjevalo, kakor bi jih po njenem mnenju moralo ocenjevati. S takšnimi navedbami pa sodišču ne očita kršitev določb KZ (člen 372. ZKP), niti kršitev določb ZKP (371. člen ZKP) temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma zagovornica uveljavlja razlog, ki ga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Glede na navedeno je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je vrhovno sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo relativno nezahtevnost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, ki izhajajo iz podatkov v spisu.