Up-540/04 - 4

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa glavni direktor B. B., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2003 z dne 4. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delavka (tožeča stranka v delovnem sporu) je na podlagi obveznice pritožnice, izdane dne 31. 12. 1992, zahtevala plačilo zneska 90.919,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1991 dalje do plačila. Delovno sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Menilo je, da iz sporne obveznice izhaja le pravica imetnikov do njene zamenjave za delnice pri dokapitalizaciji pritožnice, ne pa pravica do izplačila njene vrednosti v denarju. Višje delovno in socialno sodišče je na pritožbo delavke sodbo delovnega sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delavke ugodilo v celoti. Ugotovilo je, da je delovno sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da delavka na vnovčenje spornega zneska v postopku lastninjenja pri pritožnici ni pristala. Zoper navedeno sodbo je Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi pojasnilo, zakaj meni, da je odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča materialnopravno pravilna, in zakaj se v vprašanje, ali se je delavka strinjala ali ne z vnovčitvijo obveznice, ni spuščalo.

2.Pritožnica zatrjuje, da sta ji bili z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je odločilo v nasprotju z lastno sodno prakso in zato kršilo načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo. Vrhovno sodišče naj bi namreč v dveh sodbah z enako dejansko in pravno podlago zavzelo stališče, da iz namenskih obveznic izhaja le pravica do zamenjave obveznice za delnico, ne pa pravica do izplačila njene vrednosti v denarju. V pritožničinem primeru pa naj bi odločilo, da je obveznica izplačljiva v denarju. Pritožnica je ustavni pritožbi priložila več sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih je bila pritožnica tožena na isti dejanski in pravni podlagi, vendar so bili zahtevki tožnikov vselej zavrnjeni. Tako oblikovane sodne prakse naj ne bi upoštevali ne Višje in ne Vrhovno sodišče, na kar je opozorilo tudi tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti. Do navedb tožilstva o tem pa se Vrhovno sodišče naj ne bi opredelilo.

B.

3.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Kršitev omenjene ustavne pravice je podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa.

4.Očitek Vrhovnemu sodišču, da je odstopilo od lastne ustaljene sodne prakse, pritožnica utemeljuje s predložitvijo dveh sodb Vrhovnega sodišča št. II Ips 507/97 z dne 29. 10. 1998 ter št. VIII Ips 54/2002 z dne 11. 3. 2003, ki naj bi se nanašali na enako dejansko in pravno podlago kot v njenem primeru. Vendar izpodbijani sodbi takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Navedeni odločitvi Vrhovnega sodišča sta namreč med seboj različni, kar pomeni, da temeljita na drugačni dejanski in pravni podlagi in sta torej tudi različni od pritožničinega primera. Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru odločilo drugače, kot je sicer odločalo v podobnih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi št. II Ips 507/97 ugotovilo, da je bila obveznica izdana namesto manj izplačanih plač za namene lastninskega preoblikovanja in da ni pravne podlage za njeno izplačilo v denarju. V sodbi št. VIII Ips 54/2002 pa je bil predmet obravnave Vrhovnega sodišča lastninska nakaznica in ne obveznica, za katero tožnica ni dokazala, da bi ji bila izdana zaradi znižanja plač ali namesto dela obračunanih plač. V pritožničinem primeru pa je sodišče ugotovilo, da delavka pri plači ni bila prikrajšana in da ji je pritožnica v enkratnem znesku obračunala višjo plačo, za katero ji je izdala sporno obveznico. Ker ni soglašala z zamenjavo obveznice za delnice pritožnice, je delavka iz tega naslova imela iztožljiv obligacijski zahtevek. Očitek pritožnice o odstopu od sodne prakse je očitno neutemeljen.

5.V celoti je neutemeljen pritožničin očitek, da je izkazana kršitev 22. člena Ustave, ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na navedbe tožilstva o odstopu od sodne prakse. Tožilstvo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi poenotenja sodne prakse. Štelo je torej, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna in posledično drugačna od drugih odločitev v podobnih zadevah. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo uvodoma ugotovilo, da je Višje delovno in socialno sodišče mimo trditvene in dokazne podlage ugotovilo, da delavka ni dala soglasja za vplačilo spornega neto zneska obračunane, a neizplačane plače za delnice. Ali se je delavka strinjala z vplačilom ali ne, je po mnenju Vrhovnega sodišča dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet preizkusa v postopku obravnavanja zahteve za varstvo zakonitosti. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, tožilstvo kršitev v zvezi s tem ni uveljavljalo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče soglašalo z ugotovitvijo višjega sodišča, da je zahtevek delavke utemeljen, odločitev višjega sodišča pa materialnopravno pravilna. Potreba po obravnavanju tudi očitka o različnosti odločitev v podobnih zadevah je zato prenehala. Glede na navedeno se Ustavnemu sodišču ni bilo treba posebej opredeliti do vprašanja, ali lahko pritožnica kot kršitev svojih človekovih pravic v ustavni pritožbi uveljavlja z 22. členom Ustave zagotovljeno pravico do odgovora na navedbe, ki jo domnevno stori Vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi tožilstva za varstvo zakonitosti s tem, da ne odgovori na navedbe tožilstva.

6.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 2. člena Ustave (načela pravne države), na katero se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo, ki bi urejala človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zato pritožničinih navedb v tem delu ni preizkušalo.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan