Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožniku od sicer pravilno določenih bruto zneskih regresa za letni dopust dosodilo tudi nominalno določene neto zneske tega regresa. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa, se ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo moral toženec od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni, plačati dohodnino v višini, izračunani na podlagi davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu dohodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust obračunati: - za leto 2008 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila; - za leto 2009 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila; - za leto 2010 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila; za leto 2011 bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila; vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več ali drugače, to je plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresa za letni dopust (vsakič v višini 606,53 EUR) se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku iz naslova regresa za letno dopust za vsako od vtoževanih let (2008, 2009, 2010 in 2011) obračuna bruto znesek 735,00 EUR, od tega zneska odvede davek in tožniku izplača pripadajoči neto znesek v višini 606,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.7. tekočega leta dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške v znesku 187,80 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno zamudno sodbo se z laično pritožbo pritožuje toženec. V njej navaja, da je z zaposlenimi sklenil dogovor, zaradi česar so ti obljubili, da bodo umaknili tožbe. Glede na to toženec tudi ni odgovoril na tožbo. Zatrjuje, da so mu delavci obljubili, da bodo odstopili od tožb, če bo sam odstopil od zahtevkov za povrnitev velike materialne škode v skupni višini 79.575,14 EUR in glede nematerialne škode (katere višina se ni posebej ugotavljala), ki so jo delavci zakrivili pri svojem delu iz velike malomarnosti. Do te škode je prišlo zaradi dela na treh objektih, na katerih so delali praktično vsi zaposleni, konkretne posamične odgovornosti pa se ni dalo ugotoviti, saj je šlo za verigo strokovno monterskih napak oziroma za nespoštovanje pravil stroke. Zaradi takšnega dogovora, do katerega je prišlo med delavci toženca in tožencem, toženec ni odgovoril na tožbo niti v tem individualnem delovnem sporu niti na preostale tožbe. Zaposleni so regres za leto 2008 dobili izplačan, v letu 2011 pa so bili nekateri delavci zaposleni le do 28. 2. 2011, nekateri pa do 31. 5. 2011. Pritožbi prilaga ugotovitveni dogovor (B1), fotokopijo bančnega izpiska (B2) in fotokopijo odjave (B3).

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, v okviru katerega je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP, ni storilo, vendar je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožnikove tožbe, delno zmotno uporabilo materilano pravo. Pritožbeno sodišče izpodbijane zamudne sodbe iz pritožbenih razlogov, ki jih toženec navaja v pritožbi, ni preizkušalo, saj se ti razlogi nanašajo na nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi člena 338/2 ZPP se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da toženec odgovora na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena v odgovor, ni podal, s čimer je bil izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Za izdajo zamudne sodbe so bili (z izjemo po višini vtoževanih neto zneskov regresa za letni dopust za leto 2008, 2009, 2010 in 2011) izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz že omenjenega 1. odstavka 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2008, 2009, 2010 in 2011 ne predstavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun bruto regresa za letni dopust za navedeno obdobje, izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katera je tožnik oprl tožbeni zahtevek pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je bil pri toženi stranki zaposlen dalj časa, tudi v letih 2008, 2009 in 2010 ter je pri toženi stranki zaposlen tudi še v času vložitve tožbe (8. 12. 2011). V tožbi je nadalje zatrjeval, da mu tožena stranka regresa za letni dopust ni izplačala, čeprav je bil do njega na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) upravičen najmanj v višini minimalne plače. Iz tožbe nadalje izhaja, da je tožena stranka tistim delavcem, ki jim je bilo izplačilo izvršeno v navedenih letih, obračunavala regres v bruto znesku 735,00 EUR, kar pomeni neto znesek 606,53 EUR za posamezno leto, ta regres pa je bila dolžna tožena stranka tožniku izplačati najpozneje do 1. 7. v posameznem koledarskem letu.

Če tožena stranka odgovora na tožbo kljub temu, da ji je bila ta tožbo pravilno vročena v odgovor, ne poda, se šteje, da so vsa dejstva, ki so v tej tožbi navedena, resnična oziroma da ta dejstva tožena stranka (s svojo pasivnostjo, ko ne odgovori na tožbo) priznava kot resnična. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen v letih 2008, 2009, 2010 in vse do 8. 12. 2011, da mu toženec regresa za letni dopust na podlagi določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002 in nadalj.) ni obračunal ter izplačal, da je bil tožnik do tega regresa upravičen najmanj v višini minimalne plače (člen 131/1 ZDR) in da je toženec nekaterim delavcem ta regres za letni dopust za vtoževana leta obračunal v znesku 735,00 EUR bruto. Toženec bi moral izplačilo vsakoletnega neto zneska regresa izvršiti najpozneje do 1. 7. v posameznem koledarskem letu.

Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na že omenjeni 2. odstavek 338. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbenih navedb toženca, ki se nanašajo na domnevno sklenjen dogovor med tožencem in delavci, na to, da je toženec tožniku regres za leto 2008 izplačal, in da so bili nekateri delavci pri tožencu zaposleni le do 28. 2. 2011, nekateri pa do 31. 5. 2011, ni smelo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožencu naložilo, da tožniku obračuna bruto vtoževane zneske regresa za letni dopust za sporno obdobje. V letu 2008 je za toženca veljala Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 in nadalj.), ki je v 53. členu določala, da pripada delavcu enkrat letno regres za letni dopust v višini najmanj 60 % bruto osebnega dohodka v RS za pretekle tri mesece. Za leti 2009 in 2010 je veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 18/2008, ki je v 45. členu določala, da regres za letni dopust v letu 2009 in 2010 znaša najmanj 735,00 EUR). V letu 2011 so stopile v veljavo spremembe in dopolnitve zgoraj omenjene kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/2010 na podlagi katerih je bil regres za letni dopust za leto 2008 določen najmanj v višini 735,00 EUR bruto).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je tožniku od sicer pravilno določenih bruto zneskov regresa za letni dopust dosodilo tudi nominalne neto zneske tega regresa. Davčne obveznosti, od katerih je odvisna višina neto zneska regresa za letni dopust, se v skladu z 2. členom Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) ugotavljajo po predpisih, veljavnih na dan izplačila. To pomeni, da bo moral toženec od bruto zneskov regresa, ki so bili tožniku dosojeni plačati dohodnino v višini, izračunani na podlagi davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek regresa za letni dopust bo zato predstavljal tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu dohodnine, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenih zneskov. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi toženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo po višini opredeljenih neto zneskov regresov za letni dopust. Ker glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno o preostalem pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni del izpodbijane zamudne sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženca ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.