Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, je carinarnica utemeljeno odmerila carino in druge uvozne davščine špediterju, ki se je z garancijsko izjavo in izpolnitvijo rubrike 50 - v enotni carinski listini - glavni zavezanec, zavezal, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici plačal carino in druge uvozne davščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice z dne 11.3.1993, s katero je tožeči stranki kot garantu za predajo blaga namembni carinarnici, po prijavi za uvoz in tranzit blaga z dne 31.7.1992, zaradi izkazane nepredaje, naložila plačilo uvoznih dajatev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka prijavila carinarnici, carinska izpostava ..., tranzitno blago in sicer 3 kose klima naprav in da je po navedeni carinski prijavi tožeča stranka glavni carinski zavezanec za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, ki bremenijo blago v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici. Ker iz opravljenih poizvedb pri namembni carinarnici carinski izpostavi ... ter pri carinski izpostavi ... in ... izhaja, da blago pri navedenih carinskih izpostavah ni bilo prijavljeno, tožeča stranka pa tudi ni predložila dokaza o predaji blaga, zato tožena stranka zaključuje, da je bilo predmetno blago dano v prost promet pred plačilom carine in drugih uvoznih davščin. Odmera carine in uvoznih davščin tožeči stranki je zato utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je bila prvostopna odločba preuranjena, ker ni bil izveden ugotovitveni postopke z zaslišanjem prevoznika. Takega postopka tudi tožena stranka ni izvedla, zato ni ugotovljeno, da je bilo blago dano v prost promet v Republiki Sloveniji. Meni, da bi morale biti carinske dajatve odmerjene odgovorni osebi, to je prevozniku in le, če ta svoje obveznosti ne bi izpolnil, bi bilo utemeljeno zahtevati plačilo od garanta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in tožeča stranka to tudi v tožbi sama navaja, da se je z garancijo zavezala, da bo plačala carinske dajatve, kolikor prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi in tožeča stranka tega ne izpodbija, je tožeča stranka kot garant v enotni carinski listini z dne 31.7.1992 izpolnila rubriko 50 (glavni zavezanec) in se s tem zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga po navedeni enotni carinski listini plačala carino in druge uvozne dajatve. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je carinarnica v postopku pridobila podatke od namembne carinarnice carinske izpostave ... kot tudi od carinske izpostave ... in ..., da blago ni bilo predano tem carinarnicam, prav tako pa tudi tožeča stranka, ki je bila v teku postopka pozvana, da predloži dokaze, da je bilo blago predano namembni carinarnici, teh ni predložila. Zato so po mnenju sodišča tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožeča stranka je v smislu carinskih predpisov, na podlagi poroštvene izjave in izpolnitve rubrike 50 v carinski prijavi, kot glavni zavezanec prevzela obveznost, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala vse carinske in druge dajatve. Ker blago namembni carinarnici ni bilo predano in tega tožeča stranka v postopku tudi ni uspela dokazati, sta po mnenju sodišča tako prvostopni organ kot tožena stranka odločila v skladu s carinskimi predpisi.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot carinski zakon smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).