Jedro

Preprosto elektronsko sporočilo tožnice z dne 11. 12. 2019 in odgovor toženke z dne 22. 12. 2019, kot pravilno izpostavlja pritožba, vsebinsko ne more pomeniti sklenitve zunajsodne poravnave med strankama, s katero ste dorekli vsa odprta vprašanja, ki jih določa 119. člen PGU.

Izrek

I.Pritožbi se se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 48.173,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov v višini in obdobjih, ki so podrobno navedena v I. točki izreka. Ugotovilo je, da obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženke) do višine 7.064,66 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 47.365,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2021 do plačila (III. točka izreka). V presežku (do višine 7.094,66 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in sklenilo, da toženka krije sorazmeren delež 85,3% pravdnih stroškov tožnice, toženka (pravilno tožnica) pa krije sorazmeren delež 14,7 % pravdnih stroškov toženke (V. točka izreka).

2.Zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja stališče sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama sklenjen končni obračun za znesek 146.021,22 EUR, v posledici česar so zmotna vsa nadaljnja materialno pravna stališča, ki se nanašajo na pobotne ugovore toženke. Opozarja, da je tožnica sporni račun, ki je vseboval znesek 146.021,22 EUR za gradbena dela na objektu, izdala dne 25. 11. 2019, kar pomeni, da ni čakala na končni obračun ter ga je izdala pred sporočilom z dne 11. 12. 2019, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno pravno opredelilo kot končni obračun. Sklicuje se na Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju PGU) in navaja, da dopis delavca tožnice z dne 11. 12. 2019, ki je bil poslan tri tedne po že izdanem računu, po vsebini ni končen obračun, ki ga v 119. členu določa PGU. Pri tem opozarja, da dopis z dne 11. 12. 2019 ne vsebuje sestavin, ki jih predpisujejo PGU, niti iz odgovora delavca toženke ne izhaja nobeno soglasje volje o tem, da se s tem dopisom ali odgovorom ureja kompleksno pravno vprašanje končnega obračuna. Stališče sodišče prve stopnje, da navedeni dopis predstavlja končni obračun, ki ima naravo izvensodne poravnane, po njenem mnenju predstavlja nedopustno sodbo presenečenja, saj nobena od strank takšnega stališča ni uveljavljala, toženki pa tudi ni bila dana možnost, da se o tem stališču izjavi. Zatrjuje tudi, da tožnica v postopku ni navedla, koliko materiala je vgradila in koliko delovnih ur je delala, niti po kakšni ceni. Trditvena podlaga glede teh zatrjevanj je izostala, na kar je toženka opozarjala že ves čas postopka. Pri tem denarnih postavk iz sporočila z dne 11. 12. 2019 tožnica ni nikoli obrazložila, prav tako pa ni podala nobene trditvene podlage glede uveljavljanjih dodatnih delih v višini 4.500,00 EUR in 14.025,00 EUR. Graja zaključke sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalih pobotnih ugovorov in navaja, da sodišče prve stopnje glede višine terjatve tožnice ni upoštevalo pobota tožnice z dne 24. 5. 2021 v višini 5.699,60 EUR. Uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov.

3.Tožnica je odgovorila na pritožbo. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila toženka

4.Pritožba je utemeljena.

5.V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje :

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka glede sporne terjatve v višini 31.421,51 EUR, ki jo je tožnica uveljavlja z računom z dne 25. 11. 2019 (v nadaljevanju Sporni račun), v 17. točki obrazložitve zaključilo, da toženka končnemu obračunu v skupni višini 146.021,22 EUR ni nasprotovala, temveč je, po prejemu računa, z elektronskim dopisom z dne 22. 11. 2012 potrdila, da se z računom (po katerem znaša dolg 31.421,51 EUR) strinja. S končnim obračunom so bila po mnenju sodišča prve stopnje urejena vsa medsebojna razmerja med strankama. Po stališču sodišča prve stopnje ima tako potrjen končni obračun pravno naravo zunajsodne poravnave, saj sta stranki s tem razpravili medsebojna razmerja v smislu 116. uzance PGU, ko sta vsebinsko uskladili tako vprašanja glede obsega in cene opravljenih del, kot tudi napak in dodatnih del, kot je predvideno v 119. uzanci PGU. Za opredelitev pomena dokončnega obračuna je namreč po mnenju sodišča prve stopnje odločilna njena vsebina, ne pa naziv in oblika listine.

7.V tem kontekstu pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno, ko je štelo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dokončnem obračuna v smislu 116. člena PGU. 116. člen PGU določa, da se z dokončnim obračunom razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe. Izvajalec ima zato pravico zahtevati plačilo vseh terjatev, ki so mu bile priznane s končnim obračunom. Naročnik pa se takšnemu zahtevku ne more uspešno upirati, razen iz razlogov morebitne pravne neveljavnosti tega pravnega dejanja. Poleg zneskov, priznanih s končnim obračunom, izvajalec lahko zahteva le še plačilo tistih del ali razlik v ceni, glede katerih ob končnem obračunu ni bilo doseženo soglasje in sta se zato stranki glede teh spornih postavk dogovorili, da niso obsežene s končnim obračunom. Vsebino dokončnega obračuna določa 119. člen PGU, ki primeroma taksativno našteva sestavine, ki jih mora vsebovati dokončen obračun.

8.V tej zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ne dopis tožnice z dne 11. 12. 2019 (priloga A18 spisa) niti dopis toženke z dne 22. 12. 2019 (priloga A21 spisa) ne vsebujeta sestavin, ki jih za dokončen obračun določa 119. člen PGU, zaradi česar po vsebini ne more predstavljati dokončnega obračuna v smislu 116. člena PGU. Preprosto elektronsko sporočilo tožnice z dne 11. 12. 2019 in odgovor toženke z dne 22. 12. 2019, kot pravilno izpostavlja pritožba, vsebinsko ne more pomeniti sklenitve zunajsodne poravnave med strankama, s katero ste dorekli vsa odprta vprašanja, ki jih določa 119. člen PGU. Izpostavljenih elektronskih sporočil pravdnih strank tako materialno pravno po vsebini ni mogoče šteti kot izraza volje strank za opravo končnega obračuna, ki je kompleksen pravni posel, saj je namen končnega obračuna v skladu s 116. členom v zvezi s 119. členom PGU v tem, da se dokončno uredijo odprta vprašanja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe (npr. določi vrednost izvedenih del po pogodbenih cenah; znesek razlike v ceni; znesek, izplačan po situacijah; končni znesek, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti po nespornem delu obračuna; znesek cene, ki ga naročnik obdrži za odpravo pomanjkljivosti; podatek o tem, kateri pogodbenik, po kakšnem naslovu in v kolikšnem znesku zahteva plačila pogodbene kazni in povračilo škode ter njune izpodbijane in neizpodbijane zneske). Nobeno od navedenih elektronskih sporočil pravdnih strank namreč ne vsebuje sestavin, ki jih določa 119. člen PGU, pri čemer pa iz teh sporočil niti ne izhaja volja, da se sklene končni obračun v smislu 116. člena PGU.

9.Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje elektronsko sporočilo toženke z dne 22. 12. 2019 materialno pravno zmotno štelo kot potrditev končnega obračuna tožnice z dne 11. 12. 2019. V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega zaključka je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotavljalo vrste in količine del (ter materiala), za katere je tožnica zatrjevala, da jih je opravila in zaračunala s Spornim računom.

10.V tem kontekstu pritožba tudi smiselno utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno razporedilo materialno in dokazno breme glede vrste in obsega del, ki jih tožnica vtožuje v obravnavanem sporu. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da ob tem, ko je tožnica zatrjevala neplačane račune, ki so specificirani glede obsega in cene opravljene storitve, se je trditveno (in dokazno) breme o nasprotnem oziroma o neutemeljenosti terjatve prevalilo na toženko. Slednja pa zgolj s sklicevanjem, da terjatev ni pojasnjena, ne more prevaliti trditvenega (in dokaznega) bremena na tožnico.

11.Pritožbeno sodišče takšnemu stališču sodišča prve stopnje o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena ne pritrjuje, saj ni slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka nasprotovala sporni terjatvi tožnice zgolj s sklicevanjem, da terjatev ni pojasnjena. Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je toženka že v 1. pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2021 glede Spornega računa navedla, da tožnica ni podala nobenih navedb in ni predložila nobenih dokazil o tem, kaj je za znesek 146.021,22 EUR izvedla ter da iz t.i. začasnih situacij navedeno ne izhaja, saj je pri tem šlo za medsebojna usklajevanja, ni pa mogoče preveriti količin, izmer in porabljenega časa. Po njenem mnenju tožbe ni mogoče preizkusiti, ker ni mogoče preveriti količine in cene, katerih plačilo zahteva tožnica. Na te navedbe je odgovorila tožnica z 2. pripravljalno vlogo z dne 28. 1. 2022, v kateri je zatrjevala, da koliko česa in po kakšni ceni je tožnica vgradila ter kakšna dela je izvajala, jasno izhaja iz vse predložene dokumentacije. Zatrjevala je, da so v začasnih situacijah navedeni vsi potrebni podatki za izdajo končnega obračuna. Navedene trditve tožnice je prerekala toženka v 2. pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2022, v kateri je navedla, da bi morala tožnica specificirati obseg terjatve - koliko materiala in koliko dela je bilo porabljenega za gradnjo. Tega tožnica ni podala, ob odsotnosti skladnosti zneskov med situacijami, računi in knjigovodsko dokumentacijo tožnice same, pa je po njenem mnenju tožba nesklepčna in kot taka neprimerna za obravnavo.

12.Na podlagi izpostavljene trditvene podlage toženke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka sporni terjatvi tožnice nasprotovala s konkretiziranimi navedbami in utemeljeno zatrjevala, da terjatev tožnice v višini 146.021,22 EUR ni v celoti izkazana po temelju in višini. Tožnica bi namreč morala glede celotne terjatve v višini 146.021,22 EUR, ki se je nanašala na gradbena dela, navesti vrsto in količino gradbenih del in materiala, ki ga je vgradila. Slednje je storila tožnica samo glede storitev in materiala, ki jih je uveljavljala v obračunu 1., 2. in 3. začasne situacije, pri čemer je pritrditi navedbam toženke, da se uveljavljene terjatve po navedenih situacijah po višini ne skladajo s terjatvijo tožnice v višini 146.021,22 EUR.

13.V obravnavanem primeru bi morala tožnica torej glede celotne terjatve v višini 146.021,22 EUR podati konkretizirano trditveno (in dokazno) podlago in šele tedaj bi se trditveno in dokazno breme prevalilo na toženko. Ker je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu zmotno razporedilo trditveno breme, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je v tudi v tem delu podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14.Zaradi zmotne materialno pravne presoje končnega obračuna in zmotne uporabe materialnega prava glede razporeditve trditvenega bremena pravdnih strank, je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v I. točki izreka glede ugotovitve, da obstoji terjatev tožnice v znesku 48.173,64 EUR z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15.V posledici takšne odločitve je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi toženke glede pobotnega ugovora, ker je od odločitve o utemeljenosti terjatve tožnice odvisna tudi odločitev o utemeljenosti terjatve, ki jo toženka uveljavlja v pobot, zato je bilo treba sodbo razveljaviti tudi v II., III. in IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16.Po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje. Gre namreč za zmotno materialno pravno presojo zadeve, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavani zadevi je treba v okviru presoje razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP) predvsem upoštevati, da bi bila pravno relevantna dejstva v zvezi z opravo gradbenih del tožnice prvič vsebinsko celovito obravnavana šele v pritožbenem postopku, s čimer bi bila kršena ustavna pravica strank do dvostopenjskega sojenja (333. člen ZPP v zvezi z 25. členom Ustave RS). Po oceni pritožbenega sodišča razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17.V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitve v že nakazani smeri in upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank ugotoviti relevantna dejstva v zvezi z uveljavljano terjatvijo tožnice in potnim ugovorom toženke. Izhajati bo moralo iz določbe drugega odstavka 362. člena ZPP, da lahko stranke v novem sojenju navajajo nova dejstva in dokaze le, v kolikor brez svoje krivde v dotedanjem postopku dejstev niso mogle navesti oziroma dokazov niso mogle predložiti.

18.V posledici odločitve sodišča druge stopnje o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi stroškovni izrek iz V. točke izpodbijane sodbe, saj bo pravdni uspeh znan šele s končno odločbo.

19.V skladu z tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o priglašenih pritožbenih stroških tožnice in toženke pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Po vpogledu v Sporni račun pod prilogo A11 spisa je ugotoviti, da je terjatev v višini 146.021,22 EUR tožnica opisala le kot "gradbena dela".

2Glede na izid pritožbenega postopka (razveljavitev izpodbijane sodbe v delu ugotovitve, da obstoji terjatev tožnice) pritožbene sodišče ni obrazloženo odgovorilo na pritožbene navedbe toženke, ki graja odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve pobotnih ugovorov toženke, saj za presojo sodišča druge stopnje niso bile več odločilne in se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zveza:

Uzance

Posebne gradbene uzance (1977) - člen 116, 119

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.