Jedro

Na predlagateljih je trditveno in dokazno breme, da izpodbijeta domnevo o močnejši pravici po meji, ki je bila v konkretni zadevi dokončno urejena ob mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa potrdita.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom z dne 24.9.2008 določilo mejo med zemljišči predlagateljev parc. št. 146/4 in parc. št. 84/1 k.o. V. na eni strani in parc. št. 146/5 k.o. V. v solasti L. Č., J. G., A. G., V. J., P. J. in O. V. ter med parc. št. 146/18 k.o. V., v solasti O. P., J. G., J. M., K. M., S. L., M. L., J. K., J. L. in O. V. na drugi strani, tako da poteka: od točke A, ki leži na razdalji 5,60 m od jugozahodnega vogala bloka V. 84 in na razdalji 6,05 m od severovzhodnega vogala bloka V. 89; nato poteka meja od točke A v razdalji 17,82 m proti zahodu in od severozahodnega vogala bloka V. 89 v razdalji 4,95 m do točke B, ki se nahaja točno na vogalu 30 cm visoke betonske škarpe na severni strani bloka št. 89; meja med parc. št. 146/4 in parc. št. 84/1 je v točki C, ki je od točke B oddaljena 1,95 m proti severu in od točke A oddaljena 17,93 m; površina točk A, B in C meri točno 17 m2; meja med parc. št. 84/1 in 146/18 nato poteka od točke A do točke G, ki je od točke A oddaljena 21,30 m proti severu oziroma proti potoku M.; takšna meja je bila vrisana že v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986. Sodišče je nadalje sklenilo, da je terenska skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki sestavni del sklepa o določitvi meje ter da vrednost spornega mejnega prostora znaša 1.140,00 EUR.

Predlagatelja se zoper gornji sklep pritožujeta in predlagata, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je sodišče mejo urejalo le med parc. št. 84/1 in 146/4, obe k.o. V. ter med parc. št. 146/5 in 146/18, obe k.o. V.. Mej med preostalimi parcelami sodišče ni urejalo oziroma se do tega dela predloga sploh ni opredelilo. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh pravnorelevantnih dokumentov, ki se nahajajo na Geodetski upravi RS in ni upoštevalo vseh pravnorelevantnih dokumentov, na podlagi katerih sta predlagatelja zatrjevala svojo močnejšo pravico. Le-to sta zatrjevala na podlagi lastninske pravice ter na podlagi priposestvovanja, saj sta sporni prostor uživala vse od nakupa obeh parcel. Sodišče ni upoštevalo kupoprodajne pogodbe za parc. št. 84/1 in kupoprodajne pogodbe za parc. št. 146/4. Na obeh kupoprodajnih pogodbah je jasno razvidna kvadratura kupljenega zemljišča. Da je bila parc. št. 84/1 od leta 1968 večkrat zmanjšana, kažejo kar štiri skice, ki se nahajajo na GURS in so bile izdane brez prisotnosti in vednosti predlagateljev. Očitno so se meje že v preteklosti urejale brez prisotnosti obeh predlagateljev, sodišče pa je enostavno sledilo podatkom iz zemljiškega katastra, kar je nezakonito. Predlagatelja opozarjata na nezakonitost ravnanja izvedenca geometra, saj je pri svojem delu uporabil digitalni katastrski načrt, uporaba tega pa je skladno z zakonom izrecno prepovedana. Sodišče se sklicuje na skico izmere iz leta 1986, saj naj bi bila takrat meja tudi za predlagatelja nesporna, kar naj bi potrdil s podpisom. Predlagatelj je v podpis dobil zgolj zapisnik z ustno obrazložitvijo, da podpisuje kvadraturo kupljene parc. št. 146/4, kar je bilo potrebno zaradi plačila davka. Da je bila ta parcela vrisana v parcelo 84/1, sta predlagatelja ugotovila šele leta 1997, sočasno sta na GU v Ž. vložila zahtevek za obnovo meja z vidnimi zaznamki. Ker je bilo pri mejnougotovitvenem postopku ugotovljeno, da mere meja močno odstopajo od prvotnih v škodo predlagateljev, sta vložila pritožbo, na podlagi katere je Ministrstvo za okolje in prostor leta 1999 to meritev razveljavilo. Predlagatelja opozarjata, da je iz dokumentov na GU RS razvidno, da se je parc. št. 84/1 zmanjšala za 40 m2, parc. št. 146/4 pa praktično ni več. Sodišče pravdno zadevo P 378/1997 tolmači napačno, za pravdno zadevo P 136/2006 pa predlagatelja pojasnjujeta, da je šlo v tej zadevi za spor zaradi motenja posesti, ki nima veze z lastninsko pravico. Pojasnjujeta, da bi moral izvedenec geometer izmeriti kvadraturo parc. št. 84/1 in 146/4. Šele z njuno izmero bi se pokazalo, da je meja med parc. št. 84/1 in 184/1, ki je v lasti Republike Slovenije, dejansko v potoku. Prav to je razlika v kvadraturi 1,95 m2, ki jo predlagatelja ves čas zatrjujeta.

S sklepom z dne 15.10.2008 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu za geodezijo I. G. odmerilo nagrado za ogled, izdelavo pisnega mnenja, potne stroške in 6 % prispevek za PIZ, skupno znesek 321,93 EUR.

Predlagatelja se pritožujeta proti temu sklepu in navajata, da izvedenec ni ravnal skladno s predpisi o geodetskih storitvah, ni uporabil skice, ki je priloga posestnim listinam in je arhivirana v zemljiški knjigi. Izvedenec je že opravljal meritve za delitev in arondacijo 4.11.1968. Iz te skice je razvidno, da je posegal v parcelo 84/1. Takrat je vrisal mejnik brez njihove prisotnosti. Ni se upoštevala odločba, izdana 30.8.1999, ki jo je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. V njej točno navaja, kako se mora ta postopek izvesti. Glede potnih stroškov so ugotovili, da okrogla številka 170 km presega dejanske kilometre. Ni navedeno zakaj 2x L. - Ž..

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu o ureditvi meje: Po določbi 131. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP je predviden sodni nepravdni postopek za ureditev meje med zemljišči samo v primeru, če je meja sporna. Predlagatelja sta v predlogu sicer res predlagala, da sodišče uredi mejo, ne le med parc. št. 84/1 in 146/4, obe k.o. V. na eni strani ter parc. št. 146/5 in 146/18 k.o. V., pač pa tudi s parc. št. 146/17, 146/6, 146/2, 83 in 784/1, vse k.o. V., na drugi strani. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem pa jasno izhaja, da je sodišče najprej ugotavljalo dejstvo, kje je sporni mejni prostor. Glede na to, kaj sta pokazala predlagatelja sama v naravi kot sporno mejo in glede na izmere, ki jih je o tem naredil izvedenec geometer, pa je sodišče ugotovilo, da se sporna površina (57 m2) nahaja (upoštevaje skico izvedenca) v točkah B do A proti vzhodu, severno do točke G, nato do točke F in nazaj proti jugu do točke E, proti točki D in nazaj do točke B. Takšna opredelitev spornega mejnega prostora pa pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno mejo urejalo le med parcelama predlagateljev parc. št. 146/4 in parc. št. 84/1 na eni strani ter parcelama nasprotnih udeležencev parc. št. 146/5 in 146/18 k.o. V. na drugi strani. Ker je za nepravdne postopke značilno manj formalno celovito urejanje razmerij med udeleženci, ni pomembno, da predlagatelja svojega predloga nista delno umaknila, niti ni bilo sodišče dolžno formalno odločiti o njunem predlogu v delu, ki se ne nanaša na sporne mejne površine. Sodišče s tem ni kršilo določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP, kot mu neutemeljeno očita pritožba.

Materialnopravne določbe za sodno urejanje meje vsebuje Stvarnopravni zakonik - SPZ v 77. členu. Prvi kriterij za urejanje meje po določbi 1. odstavka navedenega člena je močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (2. odstavek 77. člena SPZ). Na kriterij močnejše pravice za ureditev meje se v obravnavani zadevi sklicujeta tako predlagatelja, kot tudi nasprotni udeleženci. Pri tem je močnejša pravica, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na katerega izmed pravno veljavnih načinov, npr. s priposestvovanjem ali dogovorom o poteku meje med mejaši. Osrednje vprašanje v mejnih sporih je, kje je meja potekala prej, ali se je premaknila in zakaj se je premaknila. Glede na domnevo močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku, je sodišče prve stopnje kot izhodišče za presojo teh vprašanj najprej ugotavljalo potek katastrske meje. Le-to je ugotovilo s sodelovanjem izvedenca geodetske stroke, ki je na naroku na kraju samem pokazal potek katastrske meje upoštevaje skico izmere z dne 16.7.1986, ki je bila izdelana, ko je bil ob izvršitvi parcelacije parc. št. 146/1 na parc. št. 146/1 in 146/4, izveden mejni ugotovitveni postopek skladno z določbami takrat veljavnega Zakon o zemljiškem katastru. To pomeni, da je na predlagateljih trditveno in dokazno breme, da izpodbijeta domnevo o močnejši pravici po meji, ki je bila v konkretni zadevi dokončno urejena ob mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1986. Predlagatelja se sklicujeta na lastninsko pravico kot močnejšo pravico, ker sta s kupno pogodbo z dne 9.9.1986 pridobila v last parc. št. 146/4 v izmeri 17 m2, ki naj bi se nahajala v trikotniku od točke B do D in proti vzhodu do točke E po skici sodnega izvedenca, torej na zemljišču, ki se po katastrskih podatkih nahaja na parc. št. 146/5 oziroma parc. št. 146/18. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi meritev izvedenca ugotovilo, da sta predlagatelja v letu 1986 kupila zemljišče (po parcelaciji novo nastalo parc. št. 146/4 k.o. V.), ki se nahaja po skici od točke C, ki razmejuje njuno tedanjo parcelo št. 84/1 do točke B in od točke B proti vzhodu do točke A, pri čemer je površina te parcele po ugotovitvah izvedenca točno 17 m2. Navedena katastrska meja je bila po ugotovitvi sodišča takrat tudi za predlagatelja nesporna, saj je podpisal zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku, to pa velja tudi za mejo med parc. št. 84/1 in parc. št. 146/18 od točke G do točke A skice izvedenca. To pomeni, da bi morala predlagatelja izkazati, da imata na spornem zemljišču močnejšo pravico, pridobljeno bodisi z dogovorom med mejaši ali s priposestvovanjem. Prve pravne podlage nista niti zatrjevala, izrecno pa priposestvovanje uveljavljata šele v pritožbi, kar je novo dejstvo, ki ga glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni več mogoče upoštevati. Za ugotovitev priposestvovanja lastninske pravice ne zadostuje zgolj trditev, da sta predlagatelja sporni del zemljišča uživala, ne da bi izkazovala ostale zakonske predpostavke za pridobitev lastninske pravice na zemljišču na tej podlagi. Pritožba nadalje očita sodišču, češ da ni upoštevalo vseh dokumentov, ki se nahajajo na Geodetski upravi RS, Območni geodetski upravi V., Geodetski pisarni Ž. in v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ž. ter da ni upoštevalo kupoprodajnih pogodb za obe parceli, last predlagateljev ter v njih razvidnih kvadratur zemljišč. To ne drži, saj je sodišče za odločitev relevantne listine presojalo in se do njih opredelilo. Na pravilnost odločitve pa ne morejo vplivati pritožbene trditve, da se je od leta 1968 parc. št. 87/1 večkrat zmanjšala, da se je očitno meja že prej urejala brez prisotnosti predlagateljev, da je bil predlagatelj ob nakupu parc. št. 146/4 v izmeri 17 m2 zaveden, ker je v podpis dobil zgolj zapisnik z ustno obrazložitvijo, da podpisuje kvadraturo kupljene parcele, kar sta predlagatelja ugotovila šele leta 1997. Kot izhaja iz listin v spisu je bil postopek, ki sta ga leta 1997 sprožila predlagatelja pri pristojni geodetski upravi in v katerem sta zahtevala ureditev posestne meje po podatkih zemljiškega katastra, s sklepom št. 90312-669/19997-12 z dne 29.5.2002 ustavljen (priloga A5). Prav tako ni upravičena pritožbena kritika, da naj bi izvedenec geometer pri meritvah ravnal nezakonito, ker naj bi pri svojem delu uporabil digitalni katastrski načrt. O tem je izvedenec na naroku pojasnil, da ni uporabil grafičnih podatkov tega načrta, ampak le numerične podatke. Sodišče druge stopnje zato ne vidi razlogov, da bi moralo sodišče prve stopnje dvomiti v strokovnost izvedenskega mnenja. Ker torej predlagatelja nista uspela izkazati močnejše pravice na spornem delu nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je mejo določilo v skladu z zadnjo meritvijo v mejnem ugotovitvenem postopku. Pritožba predlagateljev je zato neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti ter sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Glede pritožbe proti sklepu o odmeri izvedenine: Sodišče prve stopnje je izvedencu za geodezijo I. G. odmerilo nagrado za izvedensko delo in potne stroške skladno z določbo 249. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter upoštevaje določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002 do 84/2008). Po določbah navedenega pravilnika je izvedenec dolžan pri svojem delu upoštevati določila zakonov in svoje delo opraviti redno in vestno, v skladu s pravili znanosti in stroke. Pritožnika izvedencu neutemeljeno očitata nestrokovno delo, češ da ni ravnal v skladu s predpisi o geodetskih storitvah, kar pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje odločitev v obravnavani zadevi oprlo na mnenje izvedenca kot pravilno in strokovno. Dejstvo, da je isti izvedenec na spornem območju že opravljal meritve za delitev in arondacijo 4.11.1968, ko naj bi, potrditvah predlagateljev v pritožbi, vrisal mejnik brez njihove prisotnosti, bi vsebinsko lahko pomenilo le, da (prepozno) zahtevata izločitev izvedenca (247. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve o povrnitvi nagrade za delo izvedenca. Glede potnih stroškov je izvedenec v računu (list. št. 125 spisa) pojasnil, da se prevoz L. - Ž nanaša na zbiranje in proučevanje dokumentacije pri Geodetski upravi Ž., kar pomeni, da je upravičen zahtevati povračilo vseh prijavljenih potnih stroškov. Pritožnika pa ne navajata, za koliko naj bi izvedenec pri zahtevanem številu kilometrov presegal dejanske kilometre. Ker je izvedenec za svoje delo upravičen do zahtevane nagrade in stroškov, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.