Jedro

Res je v praksi dokaj ustaljeno stališče, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, na katero obdobje se nanašajo in način delitve stroškov. Vendar tožeča stranka zmotno navaja, da je to navedla. Sicer je pojasnila, katere vrste stroškov vtožuje (porabo vode, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina in števčnina) in kakšen je način njihove delitve (poraba vode, čiščenje in odvajanje odpadnih voda in okoljska dajatev glede na odčitane količine porabljene vode, vzdrževalnina in števčnina pa glede na velikost vodomera, kar se razdeli med uporabnike skupnega števca glede na dogovor z dne 29. 11. 2010), vendar ni navedla, na katero obdobje se vtoževana terjatev sploh nanaša, kar je nujno za identifikacijo denarnega tožbenega zahtevka. O tem, na katero obdobje se vtoževana terjatev nanaša, pa tudi ni mogoče sklepati le po datumih zapadlosti verodostojnih listin, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Tožeča stranka namreč ni navedla ničesar v zvezi z dolžino obračunskega obdobja (npr. da je račune izdajala ob koncu meseca), pa tudi sicer bi bila takšna „identifikacija“ tožbenega zahtevka rezultat ugibanj.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6736/2015 z dne 23. 1. 2015 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 283,47 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka opravlja gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo, tožena stranka pa je ekonomski lastnik (leasingojemalec) poslovnih prostorov v stavbi na naslovu ... ki ima skupno odjemno mesto za vodo (skupen števec). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka kljub izrecnim ugovorom tožene stranke ni podala zadostnih navedb v zvezi z višino vtoževane terjatve.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in se sklicuje na to, da je sodišče v podobnih primerih že odločilo v njeno korist ter za primer navaja sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 3492/2010 z dne 27. 9. 2012 in sodbo III Pg 3189/2014 z dne 3. 9. 2015, ki je bila potrjena s strani Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1472/2014 z dne 21. 1. 2016, na razloge katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Treba je namreč poudariti, da so primeri, kot je obravnavani, odvisni od trditvene podlage pravdnih strank. Slednja se lahko kljub temu, da gre načeloma za iste stranke in podobna pravna ali dejanska vprašanja, precej razlikuje. Zato zgolj na podlagi sodbe ni mogoče sklepati, kakšna je bila trditvena podlaga v konkretnem sporu. Npr. iz obrazložitve sodbe II Cpg 1472/2015 z dne 21. 1. 2016 izhaja, da je tožeča stranka navedla, za katero obdobje vtožuje stroške, česar za konkretni primer ni mogoče reči. 8. Res je v praksi dokaj ustaljeno stališče, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, na katero obdobje se nanašajo in način delitve stroškov (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014 in III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 184/2014 z dne 8. 5. 2015, I Cp 2652/2015 z dne 27. 4. 2015). Vendar tožeča stranka zmotno navaja, da je to navedla. Sicer je pojasnila, katere vrste stroškov vtožuje (porabo vode, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina in števčnina) in kakšen je način njihove delitve (poraba vode, čiščenje in odvajanje odpadnih voda in okoljska dajatev glede na odčitane količine porabljene vode, vzdrževalnina in števčnina pa glede na velikost vodomera, kar se razdeli med uporabnike skupnega števca glede na dogovor z dne 29. 11. 2010), vendar ni navedla, na katero obdobje se vtoževana terjatev sploh nanaša, kar je nujno za identifikacijo denarnega tožbenega zahtevka. O tem, na katero obdobje se vtoževana terjatev nanaša, pa tudi ni mogoče sklepati le po datumih zapadlosti verodostojnih listin, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Tožeča stranka namreč ni navedla ničesar v zvezi z dolžino obračunskega obdobja (npr. da je račune izdajala ob koncu meseca), pa tudi sicer bi bila takšna „identifikacija“ tožbenega zahtevka rezultat ugibanj. Zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožbeni zahtevek z navedbo podatkov o verodostojnih listinah zadosti identificiran in konkretiziran in da je tožeča stranka morala le še navesti specificiran ključ delitve, ki utemeljuje njihovo višino. Tudi navedbe tožeče stranke, da je mesečno obračunsko obdobje razvidno iz računov (list. št. 48 spisa), po prepričanju višjega sodišča ne zadoščajo. Kot je namreč pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, morajo biti navedbe razvidne iz same tožbe, sklicevanje na tožbene priloge pa zahteva restriktiven pristop (dr. A. Galič in drugi; Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 132). Ta v konkretnem primeru od tožeče stranke zahteva, da v tožbeni podlagi navede obdobje, iz katerega izvira vtoževana terjatev (prim. tudi 7. točko obrazložitve odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 427/2012 z dne 31. 5. 2012 - priloga B2 spisa).

9. Res je, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da je potrebnost konkretizacije vtoževane terjatve odvisna tudi od vsebine in sklepčnosti toženčevih ugovorov. Vendar je tožeča stranka prezrla, da je tožena stranka višini vtoževane terjatve konkretizirano in argumentirano nasprotovala, tožeča stranka pa ni ponudila nobenih dodatnih trditev v zvezi z višino vtoževane terjatve. V prvi pripravljalni vlogi (red. št. 12) je namreč izrecno opozorila, da tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb v zvezi s tem, iz katerega obdobja izvira vtoževana terjatev, ter kolikšna je bila količina porabljene vode in na kakšen način je bila v konkretnem primeru izračunana višina (zatorej ne drži, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da je tožena stranka ugovarjala le ključu delitve). Tožeča stranka pa je odgovorila le, da je bilo toženi stranki od skupno izkazane količine porabljene vode na odjemnem mestu št. 3363 zaračunana poraba glede na delilnik stroškov z dne 9. 11. 2010 v višini 23,177 % (list. št. 65 spisa), kar glede na ugovorne navedbe tožene stranke ne zadošča. Tožeča stranka bi morala namreč za preizkus višine zaračunane porabe vode navesti, kolikšna je bila celotna količina vode na skupnem odjemnem mestu (prim. tudi sodbi VS RS III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014 in III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014). Ne drži, da je pravilnost zaračunane višine porabe mogoče preveriti s procentualnim izračunom, kot tožeča stranka navaja v pritožbi. Tožena stranka namreč na podlagi tega matematičnega preračuna ne more vedeti, kolikšna je bila dejanska poraba (torej ali je izračunanih 100 % enako dejanskim 100 %).

10. Glede na prehodno navedeno se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem, ali je tožeča stranka uporabili pravilen ključ delitve stroškov porabe vode, saj le -te niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).