Jedro

Na strani tožeče stranke je upoštevano, da druga tožnica ni zaposlena. Prejema starševski dodatek v znesku 14.000,00 SIT in otroški dodatek 6.300,00 SIT. Toženec pa ima osebni dohodek približno 75.000,00 SIT in preživlja še enega otroka. Glede na premoženjske razmere tožeče stranke je potrebno, da toženec prevzame večji del stroškov preživljanja ml. tožnika, med tem ko mora za dejansko nego in oskrbo otroka skrbeti tožnica. Zato je preživnina v mesečnem znesku 15.000,00 SIT utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec oče mladoletnega tožnika M. Z. Naložilo mu je plačevanje preživnine po 15.000,00 SIT mesečno od 22.10.1994 dalje. Delno je ugodilo zahtevku druge tožnice in razsodilo, da ji mora toženec plačati 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.9.1994 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta verjeli tožnici, da je v času, ko je zanosila, imela spolne odnose samo s tožencem. Toženec je očetovstvo zanikal in predlagal dokaz po HLA analizi, vendar ni založil zahtevanega zneska za stroške izvedbe tega dokaza. Zato ta dokaz ni bil izveden.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. V njej opozarja, da je tožnica enkrat navajala, da je bil otrok rojen s sedmimi meseci in drugič, da z osmimi. Navaja, da je imela tožnica spolne odnose s številnimi moškimi. Zanika, da bi bil do tožnice nasilen. V zvezi z naloženo preživnino opisuje svoje slabe premoženjske razmere. Tožnici očita nepoštenost. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji navaja okoliščine, s katerimi izpodbija ugotovitve obeh sodb. Predvsem opozarja na nedoslednosti v tožničini izpovedbi glede trajanja nosečnosti. Opisuje tožničin način življenja, posebno njene stike z drugimi moškimi. S tem in z navajanjem podrobnosti o dogodku, ko se je tožnica vrnila k njemu, skuša izpodbiti ugotovitev, da je imela tožnica v kritičnem času spolne odnose samo z njim.

Toženec se zavzema za tako oceno izvedenih dokazov, po kateri ni on edini možni oče mladoletnega tožnika. Z vsem tem toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Prav to pa v revizijskem postopku ni mogoče (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - nadaljnjem ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodb prve in druge stopnje. Teh ugotovitev ne more preizkušati. Zato ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje in oceno dokazov. Posebej je treba omeniti dejstvo, da ni bil izveden dokaz po analizi HLA. Mogoče je, da je zaradi tega dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, vendar vzrok za to ni v nespoštovanju postopkovnih določb, pač pa v ravnanju toženca, ki kljub ponovnim pozivom in večkratnemu podaljšanju roka ni založil denarja, potrebnega za izvedbo tega dokaza (352.čl. ZPP).

Toženec niti izrečno, niti smiselno ni uveljavljal nobene kršitve določb pravdnega postopka. Zato v tej smeri revizijski preizkus ni bil opravljen, razen glede kršitve po 10. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Te kršitve ni. V pravdi udeležene stranke, tudi mladoletni tožnik, so pravilno zastopane.

Na podlagi izvedenih dokazov sta sodišči prve in druge ugotovili, da je imela tožnica v času, ko je zanosila, spolne odnose samo s tožencem. V skladu s tem je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je toženec oče mladoletnega tožnika. Taka odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna. Enako velja tudi za odločitev o preživnini in o povračilnem zahtevku druge tožnice. Glede preživnine sodbi upoštevata možnosti staršev in otrokove potrebe (79.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Na strani tožeče stranke je upoštevano, da druga tožnica ni zaposlena. Prejema starševski dodatek v znesku 14.000,00 SIT in otroški dodatek 6.300,00 SIT. Toženec pa ima osebni dohodek približno 75.000,00 SIT in preživlja še enega otroka. Glede na premoženjske razmere tožeče stranke je potrebno, da toženec prevzame večji del stroškov preživljanja ml. tožnika, med tem ko mora za dejansko nego in oskrbo otroka skrbeti tožnica. Zato je preživnina v mesečnem znesku 15.000,00 SIT utemeljena.

Povračilni zahtevek druge tožnice temelji na predloženih računih, ki jih toženec ne izpodbija. Glede na to je tudi o tem zahtevku odločeno pravilno.

Revizijski razlogi, ki jih smiselno uveljavlja toženec in se nanašajo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, niso dovoljeni. Revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), pa niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).