Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru dogovor o pristojnosti veljavno sklenjen, saj je bil vsebovan v splošnih pogojih, na katere pisno sklenjena pogodba izrecno napotuje z navedbo hiperbesedilne povezave na spletno mesto, ob dostopu na katero se je mogoče gospodarskemu subjektu pred podpisom (pisno potrditvijo) pogodbe seznaniti z navedenimi splošnimi pogoji (jih prenesti ali jih natisniti). V tej zvezi ni nobene potrebe, da bi bila stranka (ki je gospodarski subjekt), proti kateri se dogovor o pristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja, izrecno opozorjena na obstoj prorogacijske klavzule v splošnih pogojih.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.10.2023 se ugodi in se izpodbijani sklep v točki I izreka spremeni tako, da je za odločanje v sporu pristojno sodišče Republike Slovenije; v točki II izreka pa se odločitev razveljavi.

II.Pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26.10.2023 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 19.10.2023 je sodišče prve stopnje odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi, spričo česar so se razveljavila tudi vsa opravljena dejanja in je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

2.Z izpodbijanim sklepom z dne 26.10.2024 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 6.548,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

3.Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.10.2023 se je po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi 24/76 z dne 14.12.1976, vendar pa je ta praksa presežena z novejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevi C-358/21 z dne 24.11.2022. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da na podlagi 23. člena Luganske konvencije II slovensko sodišče ni pristojno. Konkretno pritožba opozarja na okoliščino, da je bila v točki 14.2 Splošnih nabavnih pogojev [...], na katere napotujejo potrjena naročila tožeče stranke z navedbo hiperbesedilne povezave na spletno mesto, na katerem so ti splošni nabavni pogoji dostopni, dogovorjena pristojnost slovenskega sodišča.

4.Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

5.Tožeča stranka se je po svojem pooblaščencu prav tako pritožila zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26.10.2023, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagala, da ta sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

6.Pritožbi tožeče stranke sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.10.2023

7.Za določitev mednarodne (in krajevne) pristojnosti v konkretnem postopku je treba uporabiti Lugansko konvencijo II, ki se uporablja za razmerja med državami članicami Evropske unije in Švico. Ta konvencija v prvem odstavku 23. člena določa, da je dogovor o pristojnosti veljaven, če je sklenjen: a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovinskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani ter ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge. Ta določba o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji je enaka določbi 23. člena Uredbe Bruselj I, zato so v zvezi s njeno razlago pravno upoštevne tudi relevantne odločitve Sodišča Evropske unije.

8.Sodišče prve stopnje se je glede razlage 23. člena Luganske konvencije II in 23. člena Uredbe Bruselj I oprlo na odločitev Sodišča Evropske unije v zadevi Estasis Salotti iz leta 1976. Vendar pa v tej zvezi pritožba pravilno opozarja, da je ta odločitev presežena z novejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevi Tilman.

9.V konkretnem primeru se je med pravdnima strankama poslovna korespondenca odvijala v angleškem jeziku. Tožeča stranka je z dvema pisnima vlogama (prilogi A2 in A3) podala toženi stranki naročilo za dobavo določenega blaga, tožena stranka pa je to naročilo s pisno vlogo sprejela oziroma potrdila (priloga A5). V pisnih naročilih tožeče stranke je bilo jasno zapisano, da temelji nabavna pogodba na Splošnih nabavnih pogojih [...], ki so objavljeni na http://www.[...].com/en/about-us/for-suppliers. Splošni pogoji so bili dostopni na spletni strani, kar pomeni, da je imela tožena stranka, ki je gospodarski subjekt, pred potrditvijo naročila možnost seznaniti se s temi pogoji, jih prenesti ali natisniti. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da omenjeni splošni nabavni pogoji [...] v točki 14.2 določajo mednarodno sodno pristojno sodišča Republike Slovenije.

10.Po oceni pritožbenega sodišča je bil v konkretnem primeru dogovor o pristojnosti veljavno sklenjen, saj je bil vsebovan v splošnih pogojih, na katere pisno sklenjena pogodba izrecno napotuje z navedbo hiperbesedilne povezave na spletno mesto, ob dostopu na katero se je mogoče gospodarskemu subjektu pred podpisom (pisno potrditvijo) pogodbe seznaniti z navedenimi splošnimi pogoji (jih prenesti ali jih natisniti). V tej zvezi tudi ni nobene potrebe, da bi bila stranka (ki je gospodarski subjekt), proti kateri se dogovor o pristojnosti slovenskega sodišča uveljavlja, izrecno opozorjena na obstoj prorogacijske klavzule v splošnih pogojih, kot to zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V zadevi C-358/21 z dne 24.11.2022 je Sodišče Evropske unije na tem mestu sprejelo tudi jasno stališče, da tudi ni potrebno, da bi bila nasprotna stranka formalno pozvana, naj potrdi svoje strinjanje s temi splošnimi pogoji z označitvijo polja na navedenem spletnem mestu.

11.Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je odločilo, da je podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi; odločitev v toki II izreka pa je pritožbeno sodišče razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 26.10.2023

12.Glede na odločitev pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19.10.2023, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26.10.2023, in sicer tako, da je to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2009, L 147).

2Uredba Sveta (EU) št. 44/2021 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

3Glej npr. VSL I Cp 627/2019 in I Cp 232/2020.

4Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi 24/76 z dne 14.12.1976.

5Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-348/2021 z dne 24.11.2022.

6Tudi ti splošni pogoji poslovanja so bili na spletu objavljeni v angleškem jeziku.