Jedro

Predmet tega spora ni sklep o prisilni izterjavi, temveč sklep prvostopnega organa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi kot prepozne, zato ugovori, ki se nanašajo na sklep o prisilni izterjavi, v tem sporu niso upoštevani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2001, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Kranj z dne 30.3.2001. S tem sklepom je prvostopni organ kot nepravočasen zavrgel tožnikov ugovor, ki ga je tožnik kot dolžnikov dolžnik vložil zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca, pravne osebe V. d.d. z dne 23.2.2001. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenim v njeni odločbi. Tudi po mnenju prvostopnega sodišča je prvostopni organ utemeljeno zavrgel ugovor kot prepozno vložen, tožena stranka pa tako odločitev potrdila in utemeljeno kot pravno nerelevantne zavrnila tiste pritožbene ugovore, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal le s pravočasno vloženim ugovorom.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik in navaja, da po maju 2000 ni mogel vstopiti v prostor zaradi fizičnih groženj z napadom na člane politbiroja in na generalnega sekretarja. Ker je bil preprečen vstop, je morala odpovedati tudi poslovni telefon, ki je bil posebej registriran in s tem pri Ministrstvu za gospodarstvo razveljaviti omenjeno dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Medtem je dobila tako imenovano kazen, da mora plačati za sobo, ki je ni, v katero ni mogla vstopiti in se je izgubil tudi ključ oziroma, ki je bil vrnjen. Smiselno ugovarja, da ni dolžnikov dolžnik in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek prisilne izterjave ustavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbo, ki jo je tožnik vložil v skladu s pravnim poukom iz izpodbijane sodbe, ki je bila izdana po pravilih ZUS, je vrhovno sodišče presojalo ob pogojih prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Novi ZUS-1, ki je začel veljati 1.1.2007, je določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek), ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. Ker v tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za nadaljnjo obravnavo kot pritožba po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo je vrhovno sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopna sodba dne 1.1.2007 pravnomočna.

Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik ne uveljavlja razloga bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, prav tako izrecno ne uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava, vendar kršitev materialnega prava ni ugotovilo.

Tožnikove navedbe, da sobe, za katero so bili izdani računi s strani davčnega zavezanca, ni mogel uporabljati, smiselno torej, da ni dolžnikov dolžnik, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Predmet tega spora namreč ni sam sklep o prisilni izterjavi, temveč sklep prvostopnega organa o zavrženju tožnikove pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi kot prepozne, zato ugovori, ki se nanašajo na sklep o prisilni izterjavi, v tem sporu niso upoštevani.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. ZUS-1.