Jedro

Nepravdno sodišče lahko o obliki oziroma višini odmene odloča (še)le, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem – s pravnomočno (oziroma v konkretnem primeru že z dokončno) odločbo o razlastitvi. Znotraj enakega (dopustnega) okvira oziroma nespornega temelja „odškodninske obveznosti za razlaščeno nepremičnino“ mora ostati tudi obravnava zamudnih obresti, ki so akcesorne glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Predlagateljica mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti nasprotnim udeležencem njihove stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 438,22 EUR.

Obrazložitev

1. V obravnavani nepravdni zadevi je sodišče odmerilo odškodnino za nepremičnino parc. št. ..., travnik v izmeri 1357 m², k. o. ..., ki je bila A. A. razlaščena za potrebe zgraditve avtoceste ... (pravnomočna odločba Upravne enote Ljubljana, izpostava Vič-Rudnik, 465-3/2003-18 z dne 9. 6. 2004). Razlaščenec je med postopkom umrl, postopek pa so prevzeli njegovi dediči, ki so se sporazumeli, da gre celotna odškodnina, o kateri odloča sodišče, tretjemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje je predlagateljici naložilo, da tretjemu nasprotnemu udeležencu za razlaščeno zemljišče v roku 30 dni plača odškodnino v višini 10.585,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči z naslednjim dnem po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede zamudnih obresti je pojasnilo, da so bile zahtevane od uvedbe razlastitvenega postopka (10. 4. 2004) dalje, da pa predlagateljica takrat še ni bila v zamudi, saj njene ponudbe za plačilo 9.649,17 EUR nasprotni udeleženci niso sprejeli niti kot plačilo nespornega dela odškodnine in niso dokazali, da bi predlagateljico pozvali k izpolnitvi obveznosti (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Zamudne obresti tudi sicer ne bi mogle začeti teči pred potekom paricijskega roka, saj je bila odškodnina za razlaščeno zemljišče določena šele s sklepom sodišča. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tretjega nasprotnega udeleženca ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti priznalo od 10. 4. 2004, predlagateljici pa je naložilo še plačilo 297,33 EUR pritožnikovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Menilo je, da je predlagateljica v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od trenutka odvzema posesti nepremičnine (s postavitvijo sedimentacijskih lagun za izgradnjo avtoceste), do česar je v konkretnem primeru prišlo še pred izdajo razlastitvene odločbe. Razlastitveni upravičenec namreč lahko prevzame posest na razlaščeni nepremičnini šele, ko plača odškodnino (drugi odstavek 103. člena Zakona o urejanju prostora – v nadaljevanju ZUreP-1) oziroma jo položi pri sodišču (če je razlaščenec noče sprejeti; peti odstavek 105. člena ZUreP-1). Svoje stališče je oprlo na ustaljeno sodno prakso (sklepi Višjega sodišča v Kopru I Cp 1285/2005, I Cp 138/2007 in Cp 694/2007) in dodalo, da v času uvedbe razlastitvenega postopka zakonske zamudne obresti niso več imele valorizacijske funkcije.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma utemeljuje objektivni pomen zadeve v smislu tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 367.a členom ZPP. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sicer že odločalo o odškodnini v primeru „nezakonitih dejanskih razlastitev“ (sklep II Ips 847/2009 z dne 16. 9. 2010), vendar pa še ni zavzelo stališča do vprašanja, kdaj pride razlastitveni upravičenec v zamudo z izplačilom odškodnine, sodna praksa višjih sodišč glede tega vprašanju pa ni enotna (sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 832/2010 z dne 28. 7. 2010 in II Cp 1564/2010 z dne 22. 9. 2010 ter sklepa Višjega sodišča v Kopru I Cp 1285/2005 z dne 19. 5. 2006 in I Cp 138/2007 z dne 8. 5. 2007). V zvezi z navedenim vprašanjem meni, da ZUreP-1 ne določa, kdaj razlastitveni upravičenec pride v zamudo. Možnost izpolnitve obveznosti s položitvijo pri sodišču pride v poštev le takrat, ko o odškodnini odloča sodišče in se v praksi ne uporablja. Dodaja, da razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico in posest na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, že z dokončnostjo odločbe o razlastitvi (šesti odstavek 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah – v nadaljevanju ZJC-B), ki je v konkretnem primeru postala celo pravnomočna. Paricijski rok, ki ga sodišče določi na podlagi (smiselno uporabljive) določbe 313. člena ZPP, začne teči prvi dan po vročitvi odločbe zavezancu, ki pride v zamudo šele, če v tem roku ne izpolni obveznosti (299. člen OZ) in šele od tedaj poleg glavnice dolguje tudi zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je zato tek obresti nepravilno vezalo na uvedbo razlastitvenega postopka oziroma je nepravilno zaključilo, da je razlastitveni upravičenec v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od trenutka odvzema posesti razlaščene nepremičnine, ki ga prav tako ni ugotovilo. V preostalem delu zahteve tožilstvo opozarja, da je sodišče druge stopnje zakonske zamudne obresti od celotne odmerjene odškodnine (10.585,11 EUR) priznalo celo od 10. 4. 2004, in to kljub pritožnikovemu predlogu, naj predlagateljica plača obresti, ki od zneska 9.649,17 EUR tečejo od 9. 6. 2004 (datum izdaje odločbe o razlastitvi) dalje do plačila, od zneska 935,94 EUR pa od preteka 30-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Iz razlastitvene odločbe izhaja, da je bil postopek razlastitve uveden že 23. 9. 2003 in ne 10. 4. 2004, kot je glede na nesporna dejstva med strankama napačno ugotovilo pritožbeno sodišče. 4. Predlagateljica se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti strinja z njenimi razlogi, nasprotni udeleženci pa jim v svojem odgovoru nasprotujejo in se zavzemajo za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Priglašajo tudi stroške.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP). Tožilstvo utemeljeno meni, da je sodna praksa višjih sodišč glede vprašanja nastanka zamude razlastitvenega upravičenca z izplačilom odškodnine neenotna, zaradi česar bi bila odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi lahko pomembna z vidika razvoja prava skozi sodno prakso ali poenotenja sodne prakse. Pri odločanju o zahtevi se je Vrhovno sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih glede navedenega vprašanja uveljavlja tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), upoštevajoč dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj (drugi odstavek 387. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta se na obravnavani nepremičnini že pred izdajo razlastitvene odločbe (9. 6. 2004) nahajali sedimentacijski laguni, ki tvorita sistem odvodnjavanja meteornih voda iz avtocestnega telesa. Omenjeni laguni sta sestavni del javne ceste (13. člen takrat veljavnega Zakona o javnih cestah oziroma prvi odstavek 8. člena sedaj veljavnega Zakona o cestah), ki je torej že tedaj potekala po nepremičnini, ki ni v državni ali občinski lasti. Tožilstvo utemeljeno opozarja, da je z ZJC-B predpisan poseben postopek razlastitve takšnih nepremičnin s subsidiarno uporabo določb 92. do 114. člena ZUreP-1 (19. člen ZJC-B). Njegova posebnost je med drugim tudi, da razlastitveni upravičenec ne glede na določbe 103. člena ZUreP-1 pridobi lastninsko pravico na omenjenih nepremičninah z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko nepremičnino tedaj tudi prevzame v posest, če je še nima v posesti (šesti odstavek 19. člena ZJC-B). Utemeljitev predlagateljičine zamude, ki jo je ponudilo pritožbeno sodišče, je zmotna že zato, ker ne upošteva navedene specialne ureditve.

8. Vendar pravkar obravnavana graja tožilstva v konkretnem primeru ne pomeni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Obravnavana zadeva je specifična, ker je (kasnejši) razlastitveni upravičenec prevzel posest (s postavitvijo javne infrastrukture) na tuji nepremičnini še pred izdajo odločbe o razlastitvi(1). Posledice takega ravnanja, ki ni zakonito, urejajo splošne določbe obligacijskega prava. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je opisani položaj presojalo v zadevi, na katero je v zahtevi opozorilo že tožilstvo (sklep II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010). V navedeni odločbi je zavzelo stališče, da lahko razlaščenec v takšnem položaju poleg odškodnine zahteva tudi zakonske zamudne obresti od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Navedenemu materialnopravnemu stališču, ki upošteva tudi novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009), tožilstvo ne nasprotuje niti ne navaja morebitnih razlogov, ki bi preprečevali uporabo stališča v konkretnem (z vidika 19. člena ZJC-B netipičnem) primeru razlastitve.

9. Obrazložena pravna podlaga navaja na drugačno (procesno) hibo izpodbijane odločitve. Del zamudnih obresti, ki ga utemeljuje nezakonito ravnanje (pred izdajo razlastitvene odločbe izvršen odvzem posesti), ima namreč izrazito obligacijskopravno naravo, ki terja odločanje v pravdi in ne morda v nepravdnem postopku za določitev odškodnine, ki implicira predhodno izvedbo zakonsko določenega postopka razlastitve. Nepravdno sodišče namreč lahko o obliki oziroma višini odmene odloča (še)le, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem – s pravnomočno (oziroma v konkretnem primeru že z dokončno) odločbo o razlastitvi.(2) Znotraj enakega (dopustnega) okvira oziroma nespornega temelja 'odškodninske obveznosti za razlaščeno nepremičnino' mora ostati tudi obravnava zamudnih obresti, ki so akcesorne glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca. Obravnave (obrestnih) predlogov, ki temeljijo na nezakonitem ravnanju razlastitvenega upravičenca pred razlastitvenim postopkom, določbe ZNP, ZureP-1 in ZJC-B v nepravdnem postopku ne predvidevajo.

10. Ker navedenega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, je z obravnavo opisanega dela obrestnega zahtevka kršilo pravila o vrsti postopka (17. člen ZNP). Vendar odločba, ki je kljub njeni pravdni vsebini izdana v nepravdnem postopku, ni sama po sebi neveljavna, ampak jo je mogoče iz tega razloga izpodbijati samo, če je bila zaradi odločanja nepravdnega sodišča zagrešena katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 17. člena ZNP).(3) Takšnih kršitev tožilstvo ni uspelo izkazati, saj se je v tem obsegu omejilo na mehansko povzemanje besedila 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP brez natančnejše opredelitve razlogov izpodbijanega sklepa, ki naj bi nasprotovali listinam spisa.

11. Drugi očitki ne terjajo podrobnejšega odgovora, saj za presojo obravnavanega pravnega vprašanja niso odločilni, tožilstvo pa ni izkaz(ov)alo njihovega zadostnega objektivnega pomena v smislu 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 37. členom ZNP).

13. Predlagateljici je bilo naloženo plačilo odškodnine, zato trpi tudi zahtevane stroške odgovora na zahtevo, ki so bili potrebni (104. člen ZNP). Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 438,22 EUR (600 točk za sestavo odgovora na zahtevo, povečano za 30 % zaradi zastopanja več oseb, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora predlagateljica nasprotnim udeležencem plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Gre za t. im. „dejanske razlastitve“ oziroma ta „obrnjene postopke razlastitve“.

Op. št. (2): Predlog za določitev odškodnine se lahko vloži šele, če se razlastitveni upravičenec in razlaščenec v dveh mesecih od poziva upravne enote ne uspeta sporazumeti o odškodnini oziroma nadomestilu (drugi odstavek 19. člena ZJC-B v zvezi s šestim odstavkom 106. člena ZUreP-1).

Op. št. (3): Wedam-Lukić in Polajnar-Pavčnik, Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, str. 26.