Jedro

Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč. Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 592,00 EUR in ji po plačilu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem zahtevku za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2012, ni upoštevalo določb 164. do 181. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), predvsem pa določbe 176. člena ZUJF in določbe 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke in višino obveznosti. Posledično je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Skrajni rok za izpolnitev obveznosti plačila regresa za leto 2012 je določen v 131. členu ZDR, to pa je 1. 7. 2012. Zamik pri plačilu regresa je bil določen v Zakonu o dopolnitvah zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU 12-A, Ur. l. RS, št. 43/2012), ki ga je Državni zbor RS sprejel 17. 4. 2012, zaradi vložene pobude za zbiranje podpisov za začetek referenduma pa je prišlo do zamika pri njegovi uveljavitvi. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU 12, Ur. l. RS, št. 110/11) v 8. členu določa, da lahko Vlada RS na predlog Ministrstva za finance v letu 2012 do uveljavitve rebalansa proračuna za leto 2012 zadrži izvrševanje posameznih izdatkov proračuna. Podobno določilo vsebuje tudi 30. a. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna v Republiki Sloveniji za leti 2011 in 2012 (ZIPRS 1112-B, Ur. l. RS, št. 37/2012). Vlada je sklep o tem, da se javnim uslužbencem in funkcionarjem regres za leto 2012 ne izplača pri plači za april 2012 sprejela 26. 4. 2012, rebalans proračuna RS za leto 2012 pa je državni zbor sprejel 11. 5. 2012. Dne 31. 5. 2012 je pričel veljati ZUJF, ki v 176. členu določa, da se ne glede na določila zakona, ki ureja delovna razmerja, 2. odstavek 3. člena ZDIU 12, Kolektivne pogodbe za javni sektor in kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev, regres za letni dopust za leto 2012 izplača, upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa. Navedeno pomeni, da je ZUJF na ta način izključil uporabo 2. odstavka 5. člena ZDIU 12, torej za leto 2012 ne velja več višina regresa za zaposlene v višini 692,00 EUR, pač pa višina regresa, kot je določeno v 2. odstavku 176. člena ZUJF, tožnici je bil tako 15. 6. 2012 regres za letni dopust za leto 2012 izplačan v skladu z veljavnimi predpisi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ima Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010, v nadaljevanju Dogovor) pravno naravo kolektivne pogodbe. Volja podpisnic dogovora ni bila sklenitev kolektivne pogodbe, kar velja tudi za dogovora, ki sta bila sklenjena za obdobji 2009 – 2010 in december 2009 – november 2011. Podpisniki Dogovora tudi nikoli niso šteli za neposredno in izvršljivo pravno podlago za realizacijo dogovorjenih ukrepov. Tudi formalni pogoji za veljavnost Dogovora kot kolektivne pogodbe niso bili izpolnjeni. Res je sicer, da je v Dogovoru bil določen rok za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012, vendar ta rok za razliko od rokov, ki so bili določeni v prejšnjih Dogovorih ni bil vključen niti v KPJS oziroma njen aneks, niti v ZIU in tudi ne v ZDIU 12. Sporni Dogovor je potrebno obravnavati le kot programski dokument in izhodišče za nadaljnja kolektivna dogovarjanja. Podpisniki Dogovora nikoli niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodbo, saj sicer glede istih vprašanj ne bi sklepali še kolektivne pogodbe oziroma aneksov h kolektivni pogodbi. V kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje glede pravne narave Dogovora pravilno, 4. in 5. točka Dogovora ne bi bili sprejeti v aneks, saj podvajanje pravno obvezujočih določil ni potrebno in bi zadoščal le Dogovor. Sicer pa to, da dogovor nima narave kolektivne pogodbe izhaja tudi iz tega, da njegovi podpisniki dogovora nikoli niso poslali ministrstvu, pristojnemu za delo. Zakon o kolektivnih pogodbah (ZkolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 s spremembami) namreč določa dolžnost strank kolektivne pogodbe, da ministrstvu, pristojnemu za delo, najpozneje v 30 dneh po sklenitvi pošljeta izvirnik sklenitve kolektivne pogodbe ali njenih sprememb in toliko izvodov, kolikor je podpisnikov kolektivne pogodbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet tega spora je zahtevek za plačilo razlike med zneskom na podlagi določb ZUJF izplačanega regresa za letni dopust za leto 2012 in polnim zneskom tega regresa, kakor je bil določen v dogovoru. Tožena stranka je ob izplačilu plače za maj 2011 to razliko izplačala vsem javnim uslužbencem in funkcionarjem, kar pomeni, da jo je izplačala tudi tožnici, vendar pa tožena stranka pritožbe ni umaknila, zato je pritožbeno sodišče o njej odločilo po vsebini.

Z navedbo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev pravno pomembnih dejstev, v zvezi z rokom za izpolnitev obveznosti plačila regresa za letni dopust za leto 2012 ter glede višine te obveznosti, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vedno podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pri vprašanjih na katere opozarja pritožba (rok zapadlosti in višina obveznosti) ne gre za ugotavljanje odločilnih dejstev, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede obeh navedenih vprašanj zavzelo povsem jasna stališča, ki so tudi materialno pravno pravilna, kakor bo razloženo v nadaljevanju.

Res je sicer, da 2. odstavek 131. člena ZDR določa, da mora biti regres delavcu izplačan najkasneje do prvega julija tekočega koledarskega leta. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi zavezo iz Dogovora, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. V 9. točki Dogovora, ki so ga sklenili Vlada RS na strani delodajalca in reprezentativni sindikati javnega sektorja na strani delavcev, je bilo določeno, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 v višini 692,00 EUR izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče zavzelo povsem jasno stališče v sodbi X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013. Pritožbeno sodišče je v navedeni sodbi pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da 9. točka Dogovora po vsebini predstavlja aneks h KPJS oziroma pravno zavezujoči spremembo te pogodbe.

Sodišče prve stopnje se v zvezi s pravno naravo Dogovora utemeljeno sklicuje na določbo 2. člena priporočila Mednarodne organizacije dela št. 91 o kolektivnih pogodbah o tem, da se kot kolektivno pogodbo obravnava vsak pisni sporazum v zvezi z delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve, sklenjen med delodajalcem, skupino delodajalcev ter enim ali večimi delodajalskimi združenji na eni strani ter eno ali večimi predstavniškimi delavskimi organizacijami na drugi strani. Dogovor izpolnjuje vse pogoje iz navedene definicije in ga je zato potrebno obravnavati kot kolektivno pogodbo, ki zavezuje. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da podpisniki Dogovora nikoli niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodb, češ da sicer glede istih vprašanj ne bi sklepali še aneksov h kolektivni pogodbi. Ni bistveno kako so stranke Dogovor poimenovale, temveč je bistvena njegova vsebina. Okoliščina, da so bili nekateri od ukrepov iz predhodnih dogovorov vključeni v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo, ne dokazuje, da aneks nima narave kolektivne pogodbe. Zmotno je pritožbeno stališče, da so določbe dogovora šele z vključitvijo v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo lahko postale pravna podlaga za odločanje o posameznih pravicah zaposlenih v javnem sektorju. Določba 9. točke Dogovora o tem, da se regres za letni dopust za leto 2012 izplača pri plači za april 2012 je povsem jasna in ne potrebuje nikakršne ponovne potrditve v kolektivni pogodbi oziroma v interventni zakonodaji.

Ni bistveno, da podpisniki ministru za delo nikoli niso poslali Dogovora, kakor je to v ZKolP, sicer predvideno za kolektivne pogodbe. Ta opustitev ne more vplivati na veljavnosti Dogovora in tudi ne na presojo njegove narave. Kolektivna pogodba velja tudi v primeru, če ni vpisana v evidenco kolektivnih pogodb pri ministrstvu za delo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 ob uveljavitvi ZUJF 31. 5. 2012 še ni zapadla v plačilo. Tožena stranka pri tem izhaja iz določbe 2. odstavka 131. člena ZDR o tem, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 7. člena ZDR o tem, da se s kolektivno pogodbo lahko določajo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa je določena v 131. členu ZDR, saj je bilo v 9. točki določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. Navedeno pomeni, da je obveznost plačila regresa za letni dopust zapadla 5. 5. 2012, ob izplačilu aprilske plače. V kolikor bi določbo 176. člena ZUJF tolmačili tako, da velja tudi za terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011, ki so zapadle pred njegovo uveljavitvijo, bi to predstavljalo primer tako imenovane prave retroaktivnosti. Pritožbeno sodišče je v sodbi X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013 zavzelo stališče, da niti v ZDIU12-A, niti v ZUJF ni določbe, da naj bi za ta dva predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo navedenih zakonov že zapadle v plačilo. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za plačilo vtoževane razlike regresa za letni dopust za leto 2012 ni določba 176. člena ZUJF, saj ta ne vsebuje določbe, da ima učinek za nazaj, za kar bi zakonodajalec sicer lahko imel pooblastilo v določbi 2. odstavka 155. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami). Določba 176. člena ZUJF tako očitno velja samo za tiste terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012, ki ob njegovi uveljavitvi še niso zapadle. Navedeno pomeni, da določba 176. člena ZUJF ni mogla biti zakonita podlaga za to, da tožena stranka tožnici ni izplačala celotnega že zapadlega regresa za letni dopust za leto 2012, temveč le znižani znesek 100,00 EUR.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določb ZDIU12-A o zamiku plačila regresa za letni dopust za leto 2012, saj ta zakon na sporno razmerje ni mogel imeti učinka. Pritožba namreč sama ugotavlja, da je ta zakon pričel veljati šele 4. 6. 2012, torej po tem, ko je regres za letni dopust za leto 2012 zapadel v plačilo, kakor je to razloženo zgoraj.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pravna podlaga za kasnejšo zapadlost regresa za letni dopust, lahko tudi sklep Vlade RS z dne 26. 4. 2012. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sklep Vlade RS ni bil objavljen, kar je v nasprotju z določbo 154. člena URS in da bi ta sklep, tudi če bi imel učinek, prenehal veljati z objavo rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 37/2012), ki je začel veljati 22. 5. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.