Jedro

Na podlagi 10. točke 1. odstavka 22. člena ZZK-1, 4. odstavka 111. člena ZZK-1 in izrecnega pooblastila 16. člena ZVKD kot posebnega predpisa v zemljiški knjigi zaznamuje pravno dejstvo razglasitve nepremičnega spomenika na podlagi akta o razglasitvi iz 12. člena ZVKD, torej akta o razglasitvi spomenika državnega pomena Vlade RS, in ne na podlagi odločbe pristojnega ministrstva, izdane na podlagi 13. člena istega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep zemljiškoknjižne sodnice.

Dovoli se izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Udeleženec sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor pritožnika proti sklepu zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 2984/2005 z dne 17.10.2005 in odločila, da ta ostane v veljavi. Z njim je bila pri pritožnikovih nepremičninah parc. št. 1140/6, vpisani v vložku št. 1434 k.o. ..., dovoljena zaznamba, da je del te parcele - 15-metrski priobalni pas - razglašen za kulturni spomenik državnega pomena na podlagi 16. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 7/1999 s spremembami; v nadaljevanju; ZVKD) in Odloka o razlastitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi, in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. l. RS, št. 115/2003) Vlade RS.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih ne konkretizira, pritožuje udeleženec. Predlaga njegovo razveljavitev in zavrnitev predloga ter povrnitev pritožbenih stroškov. Po njegovem mnenju je sklep nezakonit, ker dovoljuje zaznambo kulturnega spomenika na zemljišču, ki še nima tega statusa, ker še ni bila izdana odločba pristojnega ministrstva o varstvu spomenika po 13. členu ZVKD. Podlaga za zaznambo je skladno s 1. in 4. odstavkom 111. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur. l. RS, št. 58/2003) lahko le dokončna ali pravnomočna odločba, to je posamičen in konkreten pravni akt, ne pa morebitni zakon ali odlok, ki sta abstraktna in splošna pravna akta. Tako je v identični zadevi opr. št. II Cp 3051/2008 že odločilo Višje sodišče v Ljubljani. Sklep je v nasprotju tudi z 2. odstavkom 152. člena ZZK-1, ker iz njega ni jasno razvidno, na kateri del parcele št. 1140/6 se nanaša. Predlagateljica je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na specialne določbe 16. člena ZVKD, ki jih je treba glede na 4. odstavek 111. člena ZZK-1 pri zaznambi nepremičnega spomenika smiselno uporabiti.

Pritožba ni utemeljena.

Razglasitev spomenika državnega pomena je v času razglasitve struge reke Ljubljanice in njenega pritoka Ljubije za tak spomenik urejal 12. člen ZVKD. Po 1. odstavku navedenega zakonskega določila je spomenik dobil svoj pravni status z aktom o razglasitvi. Tak akt za spomenike državnega pomena sprejme Vlada Republike Slovenije in ga objavi v Uradnem listu RS (4. odstavek 12. člena ZVKD). Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča gre v obravnavani zadevi za tak primer, saj je z Odlokom o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (v nadaljevanju: odlok) v 3. členu določeno, da je za spomenik določen tudi del parcelne št. 1140/6 v k.o. ..., in sicer 15-metrski pas priobalnega zemljišča. Pritožbeno naziranje, da zemljišče pridobi status kulturnega spomenika šele z izdajo odločbe o varstvu spomenika, ki ga izdaja pristojno ministrstvo na podlagi 13. člena ZVKD, je treba torej kot zmotno zavrniti. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, se odločba o varstvu spomenika, ki jo ureja 13. člen ZVKD, nanaša zgolj na varstveni režim spomenika. Določa pogoje za raziskovanje, način vzdrževanja, pogoje za posege, pravni promet, fizično varovanje, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost, zlasti časovne okvire, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za njegovo varstvo (2. odstavek 13. člena ZVKD). Na pridobitev statusa spomenika pa nima več nobenega vpliva, s tem pa tudi ne zaznambo tega pravnega dejstva v zemljiški knjigi.

Četrti odstavek 111. člena ZZK-1 za zaznambo nepremičnega spomenika napotuje na smiselno uporabo določb 1. do 3. odstavka 111. člena ZZK-1 o zaznambi javnega dobra. To pa pomeni, da je treba kot podlago za zaznambo upoštevati tisti akt pristojnega organa, ki določa status spomenika. Stroga gramatikalna razlaga 1. odstavka 111. člena ZZK v smislu posamičnega in konkretnega akta, za katero se zavzema pritožnik, ne pride v poštev, ker, kot že rečeno, spomenik dobi svoj pravni status z aktom o razglasitvi in ne z upravno odločbo.

Na podlagi 10. točke 1. odstavka 22. člena ZZK-1, 4. odstavka 111. člena ZZK-1 in izrecnega pooblastila 16. člena ZVKD kot posebnega predpisa, se tedaj v zemljiški knjigi zaznamuje pravno dejstvo razglasitve nepremičnega spomenika na podlagi akta o razlastitvi iz 12. člena ZVKD, torej akta o razglasitvi spomenika državnega pomena Vlade RS, in ne odločbe pristojnega ministrstva, izdane na podlagi 13. člena istega zakona.

Navedena pravna določila je prvo sodišče pravilno uporabilo in svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi primerno obrazložilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nejasni opredelitvi dela parcele, na katere se nanaša izpodbijani sklep. Predlagana zaznamba sledi opisu nepremičnine, kot je opredeljen v odloku Vlade o razglasitvi nepremičnine za kulturni spomenik, kar je skladno s 5. odstavkom 111. člena ZZK-1, kot je pravilno v svoje sklepu obrazložilo že prvo sodišče in dodatno pojasnjevanje ni potrebno.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in v njem ni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasil le pritožnik, temelji na 1. odstavku 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1, po katerem vsak udeleženec v nepravdnem postopku, kakršen je tudi obravnavani, trpi svoje stroške.