Jedro

Splet okoliščin kaže na to, da odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica potrebe po boljši organizaciji dela pri toženi stranki. Sosledje dogodkov v zvezi s prvo in drugo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi opozarjanja na nepravilnosti in pogoste bolniške odsotnosti za toženo stranko moteč delavec, jasno in nedvoumno kaže na zaključek o navideznosti poslovnega razloga, ustvarjenega zgolj z namenom, da se odpove pogodba o zaposlitvi tožniku. Navedeno pa utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto (II. točka izreka). Kot nezakonito je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2020 ter ugotovilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno 22. 9. 2020 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj: - tožnika za obdobje od 25. 7. 2020 do 22. 9. 2020 prijavi v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco pri ZPIZ, mu za navedeno obdobje obračuna mesečno bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); - mu obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 v višini 218,45 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka); - mu plača preostanek sorazmernega dela regresa za letni dopust v znesku 166,66 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka); - mu obračuna denarno povračilo v znesku 2.363,18 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevke za plačilo dela zakonskih zamudnih obresti, dela nadomestila za neizrabljen letni dopust, dela sorazmernega dela regresa za letni dopust, dela odpravnine in dela denarnega povračila (VIII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja1 in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izdelati jasen koncept reorganizacije. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da odpoved ni obrazložena. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je tovornjak prodala, preostala dela v skladišču prerazporedila med druge zaposlene in da ni nikogar zaposlila na tožnikovo delovno mesto. Odločitev o nezakonitosti odpovedi je zato napačna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravno nepomembna dejstva. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo ni bilo vezano na PE A. Obveznost tožene stranke, da bi morala preveriti, ali bi lahko tožniku delo ponudila v drugi poslovni enoti, je pravna novota, ki jo uvaja sodišče prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Izrek izpodbijane sodbe ni nejasen ali nerazumljiv, zato sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo neutemeljeno (povsem pavšalno) uveljavlja tožena stranka v pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2020. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 91. člena določa, da se v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpoved je zakonita, če je razlog utemeljen in če onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2018 na delovnem mestu skladiščnik – voznik; delo je opravljal v PE A. Tožena stranka je tožniku 16. 6. 2020 vročila izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu železokrivec – skladiščnik v PE B. V odpovedi je navedla, da je sprejela odločitev o prodaji tovornjaka, ki je v uporabi v PE A, zato ne potrebuje več del, ki jih je opravljal tožnik kot voznik; dela, ki jih je opravljal v skladišču, pa se bodo prerazporedila med preostale zaposlene v PE A. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tovornjak prodala C. C., direktorju družbe D. d. o. o., ki je kot zunanja izvajalka pričela izvajati prevoze za toženo stranko. Dela v skladišču, ki jih je opravljal tožnik, pa je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje prerazporedila med ostale zaposlene v PE A. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sprememba organizacije dela na način, da je del tožnikovih nalog prevzel zunanji izvajalec, del pa drugi zaposleni delavci, ne kaže na neutemeljenost poslovnega razloga. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za svobodno poslovno odločitev delodajalca, v katero v sporu o zakonitosti odpovedi sodišče ne more posegati in njene smotrnosti ne more presojati. Vendar pa je sodišče prve stopnje odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejelo na podlagi drugih relevantnih dejstev, ki kažejo na navideznost poslovnega razloga (ki so povzete v nadaljevanju te sodbe). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi sprejeti že zgolj na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka storitve prevoza dejansko prenesla na zunanjega izvajalca, ostala dela v skladišču pa razporedila na druge zaposlene delavce, pri tem pa novih delavcev ni zaposlila. Da so v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (lahko) relevantna tudi druga dejstva, ki niso neposredno povezana z organizacijo delovnega procesa, kot celota pa bi lahko privedla do zaključka o zlorabi instituta odpovedi, izhaja tudi iz sodne prakse.2

9. Pritožbeno sodišče se strinja, da dejstvo, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni jasno in določno opredelila reorganizacije, ne kaže na nezakonitost odpovedi. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje za presojo zakonitosti odpovedi bistvene okoliščine: - tožnik je že v letu 2018 opozarjal na številne nepravilnosti in neznosne delovne razmere pri toženi stranki; bil je tudi pobudnik peticije; - tožnik je opozarjal na stalno kvarjenje tovornjaka, s katerim je opravljal delo prevozov; - toženi stranki opozarjanje na nepravilnosti ni bilo po godu; - v PE A. je devetim od trinajstih delavcev v prvi polovici leta 2020 prenehalo delovno razmerje zaradi slabih delovnih razmer in odnosov; - tožnik je bil od leta 2019 dalje pogosto bolniško odsoten, čemur tožena stranka ni bila naklonjena; tožnika je med bolniško odsotnostjo klicala po telefonu, naj pride delat; - tožena stranka je tožniku že pred izpodbijano odpovedjo dne 13. 3. 2020 prvič odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v kateri je navedla, da ukinja delovno mesto voznik – skladiščnik in da delo prerazporeja na druge zaposlene; - tožnik je zoper to odpoved uveljavljal sodno varstvo, tožena stranka je 1. 6. 2020 pripoznala tožbeni zahtevek in istega dne sistemizirala novo delovno mesto železokrivec – skladiščnik; - izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena prvi dan po vrnitvi nazaj na delo 16. 6. 2020. 10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča splet navedenih okoliščin kaže na to, da odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica potrebe po boljši organizaciji dela pri toženi stranki. Sosledje dogodkov v zvezi s prvo in drugo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi opozarjanja na nepravilnosti in pogoste bolniške odsotnosti za toženo stranko moteč delavec, jasno in nedvoumno kaže na zaključek o navideznosti poslovnega razloga, ustvarjenega zgolj z namenom, da se odpove pogodba o zaposlitvi tožniku. Navedeno pa utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Dejstvo, da je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, na to presojo ne vpliva.

11. Dodaten razlog za nezakonitost izpodbijane odpovedi bi glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi (po kateri je delo opravljal v poslovnih prostorih tožene stranke in ne le v PE A.) lahko bilo tudi dejstvo, da tožena stranka ni preverila, ali je prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu voznik – skladiščnik v vseh poslovnih enotah. Ker pa tožnik tega kot razlog za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navajal, sodišče prve stopnje zaključka o nezakonitosti odpovedi ne bi smelo sprejeti (tudi) na podlagi tega dejstva (kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je ta utemeljena na drugih dejstvih). Neutemeljena je še pritožbena navedba, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obrazložena, saj sodišče prve stopnje takšnega zaključka ni sprejelo.

12. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijskemu zahtevku in zahtevku za denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Materialnopravno pravilni pa sta tudi odločitvi o zahtevku za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta in preostanka sorazmernega dela regresa za letni dopust, v zvezi s katerima pritožba nima navedb. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Po vsebini tožena stranka tega pritožbenega razloga ne uveljavlja. 2 Prim. VIII Ips 4/2022.