Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poneverbe, ki se kaže v prilastitvi zaupanih stvari, je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe konkretizirano z opravljenimi lažnimi transakcijami. Ni potrebno, da bi opis vseboval navedbe o posameznih transakcijah, ampak zadošča, da so ta dejstva navedena in obrazložena v razlogih sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega M.Ž. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora ter ga oprostilo plačila stroškov postopka, oškodovano družbo pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izreklo eno leto in osem mesecev zapora, v preostalem pa je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve 5., 7., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v povezavi s 372. členom ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi spremeni, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P., ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar je zahteva neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

6. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da obtožnica ni bila sestavljena v skladu z določbami kazenskega postopka, saj ne vsebuje natančnega in konkretnega opisa vknjižb lažnih transakcij denarja na neaktivno blagajno 1111, s katerimi naj bi obsojeni prikril manko gotovine, ki naj bi si jo prilastil. Obtožnica bi morala vsebovati opis lažnih transakcij in čas, kdaj naj bi bile storjene. Ker je bila obtožnica pomanjkljiva, bi jo bil moral predsednik senata vrniti državnemu tožilcu v popravo, pa tega ni storil. S tem je bila obsojencu kršena pravica do obrambe na glavni obravnavi, saj se je moral obsojeni zagovarjati o vseh svojih blagajniških transakcijah. Zaradi nekonkretiziranosti obtožbe pa je podana tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe, med katerimi pa so kot lažne transakcije opisane nekatere konkretne vknjižbe.

7. Kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ stori, kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Izvršitveno dejanje, ki se kaže v prilastitvi zaupanih stvari, je v obravnavanem primeru konkretizirano z opravljenimi lažnimi transakcijami. Za opis kaznivega dejanja v izreku ni potrebno, da bi moral vsebovati navedbe o tem, kdaj je bila opravljena posamezna transakcija in kakšen znesek je bil ob tem prenesen na neaktivno blagajno, saj tudi ne predstavljajo zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, ampak zadošča, da so ta dejstva navedena in obrazložena v razlogih sodbe. Zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

8. Vložnik zahteve je navedel, da je obsojeni sodišču predlagal, da pridobi vse transakcije, tudi negotovinske, s čimer bi se ugotovilo, kaj se je dogajalo, predlagal pa je tudi pridobitev mnenja izvedenca računalniške stroke o tem, ali so bile sporne transakcije opravljene na računalniškem terminalu, na katerem je delal obsojeni. Ker vložnik ni pojasnil, za katero kršitev naj bi šlo, se Vrhovno sodišče do teh navedb ne more opredeliti. Zatrjevanje vložnika, da obsojeni ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, ker naj bi bil takrat, ko so bile opravljene sporne transakcije v trezorju, pomeni izpodbijanje ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. S tem, ko vložnik zahteve podrobneje opisuje način dela, kako naj bi ravnal obsojeni, izraža svoje nestrinjanje z dejanskim stanjem kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vložnik prav tako izpodbija dejansko stanje z navedbami, da ne obsojeni ne ostali blagajniki niso vedeli, ali je blagajna 1111 aktivna ali ne. Tudi z navedbo, da obsojenemu ni z ničemer dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje, ter z nadaljnjim analiziranjem posameznih dokazov (- da bi do obsojenčevega alfanumeričnega gesla lahko prišel tudi kdo drug, da obsojeni ni bil seznanjen s programom B., da ni šlo zgolj za knjigovodsko izkazovanje stanja v sporni blagajni, da je imel vsakdo, ki je bil v trezorju, možnost vpogledati v pismo s šiframi likvidatorjev, da je bil krog oseb, ki bi lahko zlorabile obsojenčevo alfanumerično šifro, zelo širok, da ni nobenih dokazov, iz katerih bi bile razvidne sporne transakcije, da ni nobenega dokaza, da je prav obsojeni opravil vnos gesla po tipkah računalnika, da obsojeni glede na zabeležene čase ni mogel biti istočasno navzoč za svojo blagajno in v trezorju) in njihovim izpodbijanjem vložnik nasprotuje dokaznim ocenam sodišča prve stopnje in na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati motiva obsojenca za storitev očitanega kaznivega dejanja, saj vložnik s takšnim navajanjem ponovno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Končno pa Vrhovno sodišče tudi ne more mimo ugotovitve, da je vložnik zahteve zgoraj omenjene razloge, s katerimi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, v pritožbi sam opredelil kot zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, oziroma je zahteva vložena iz razlogov, zaradi katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Obsojenemu je bila izrečena zaporna kazen, dolžan pa je tudi preživljati mladoletnega otroka, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.