Jedro

Pritrditi je stališču pritožbe, da je s tem, ko je bil izvršilni postopek VL 2010 s sklepom Okrajnega sodišča na P z dne 15. 7. 2013 pravnomočno ustavljen in posledično izbrisana zastavna pravica na vozilu, tožeča stranka dejansko dosegla to, za kar si je prizadevala v tem postopku. Do „izpolnitve“ njenega zahtevka je tako prišlo v samem izvršilnem postopku, k čemur je prispevalo prav ravnanje tožene stranke, ki ločitvene pravice na avtomobilu, ki je bil predmet izvršbe in tudi te pravde, ni uveljavljala. Da je prišlo do obravnavane tožbe zaradi ravnanja tožene stranke pa tudi ni dvoma, saj je slednja v izvršilnem postopku vloženemu ugovoru tretjega nasprotovala in je bila zaradi takšnega njenega ravnanja v namen varstva svoje lastninske pravice na predmetnem vozilu tožeča stranka prisiljena vložiti to tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po prejemu sklepa sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.252,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh po prejemu sklepa sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,36 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v gospodarskem sporu ustavi (I točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 565,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in izpodbija stroškovno odločitev. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka s pritožbenim predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je odločeno o stroških postopka, nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka je v umiku tožbe pojasnila, da je le-tega vložila zato, ker je po vpogledu v Register zastavnih pravic na premičninah - RZPP ugotovila, da zastavna pravica pri vozilu Audi A6 št. šasije, ni več vpisana, kar pa pomeni, da je odpadel njen pravni interes za predmetno tožbo. Ne gre torej za situacijo, da bi tožeča stranka ugotovila, da je tožbo vložila neutemeljeno (in s tem neutemeljeno povzročila stroške toženi stranki), temveč je tožeča stranka v samem izvršilnem postopku dosegla to, kar zahteva v predmetni pravdi. Tožeča stranka je namreč s tožbenim zahtevkom zahtevala, da se izvršba na vozilu Audi A6 ugotovi za nedopustno, da se izvršilni postopek, ki teče pod opr. št. VL 2010 pred Okrajnim sodiščem na P, ustavi ter sklep o izvršbi z dne 18. 6. 2010 v tem delu razveljavi. Tožeča stranka je tako postavila ugotovitveni in oblikovalni zahtevek. S tem, ko je bil izvršilni postopek s sklepom Okrajnega sodišča na P z dne 15. 7. 2013 pravnomočno ustavljen in posledično izbrisana zastavna pravica na vozilu, je tožeča stranka dejansko prejela, kar je vtoževala v predmetni pravdi, zato je tudi izgubila pravni interes za tožbo. Do izpolnitve zahtevka tožeče stranke pa je prišlo ravno iz razloga na strani tožene stranke, ki po prerekanju ločitvene pravice v stečajnem postopku ni vložila tožbe na ugotovitev ločitvene pravice, kar je razvidno tudi iz prej citiranega sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu napačno postavilo na stališče, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožeča stranka vložila umik tožbe nemudoma po izpolnitvi zahtevka. Ob tem pa sodišče ne obrazloži, čemu ravnanja tožene stranke, ko ni vložila tožbe na ugotovitev ločitvene pravice in posledično ravnanja izvršilnega sodišča, ki je izvršbo ustavilo, ne šteje za izpolnitveno ravnanje. Glede na to je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), hkrati pa je tožeča stranka prepričana, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo utemeljenost zahtevka za odmero stroškov postopka ter bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

6. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo o povrnitvi stroškov postopka, kot jih je tožnik priglasil ob vložitvi tožbe in jih nato uveljavljal, ko je umaknil tožbo. Tožnik je namreč dne 17. 9. 2013 umaknil tožbo, vztrajal pa je, da se mu povrnejo stroški postopka, ker je menil, da bi v predmetni pravdi, če ne bi bil izvršilni postopek že prej zaključen, nedvomno uspel. 7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

8. Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje pa je nepravilna nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru za takšno situacijo ne gre.

9. V obravnavanem primeru je potrebno izpostaviti dejstvo, da tožeča stranka zoper toženo stranko ne uveljavlja dajatvenega zahtevka, ki bi toženi stranki (razen stroškovne obveznosti) nalagal določeno izpolnitveno ravnanje. Tožba, ki jo je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko, ima naravo ugotovitvene oziroma oblikovalne tožbe. S tožbenim zahtevkom je namreč uveljavljala ugotovitev nedopustnosti izvršbe na vozilu znamke Audi A6, na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v L. VL 2010 z dne 18. 6. 2010, v izvršilni zadevi upnika N.D. s.p., G. u. 8, 2000 M, proti dolžniku S.H. s.p., Ž. 26, L., zaradi izterjave 10.176,00 EUR s pripadki, ki se vodi pod navedeno opravilno številko pred Okrajnim sodiščem na P. Hkrati je s tožbenim zahtevkom uveljavljala, da naj se izvršba na navedeno vozilo v okviru zadevnega izvršilnega postopka ustavi in sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba na navedeno vozilo, razveljavi.

10. Tožeča stranka je v izjavi o umiku tožbe navajala, da v posledici dejstva, da v Registru zastavnih pravic na premičninah zastavna pravica pri vozilu Audi A6 ni več vpisana, nima več pravnega interesa za predmetno tožbo. Pri zahtevku za povrnitev stroškov postopka je vztrajala z obrazložitvijo, da je v predmetnem postopku nedvomno izkazala, čemur tožena stranka ni nasprotovala, da je lastnica vozila in da ima iz tega naslova na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Izpostavlja, da je do predmetne tožbe prišlo izključno zaradi ravnanja tožene stranke, ki je nasprotovala ugovoru tretjega, ki ga je vložila tožeča stranka, pri čemer pa ni zanikala lastninske pravice tožeče stranke in tudi ni vložila tožbe na ugotovitev ločitvene pravice. Zato bi v tej pravdi, če ne bi bil izvršilni postopek že prej zaključen, nedvomno uspela.

11. Kot izhaja iz umika tožbe tožeča stranka izrecno res ni navajala, da je tožena stranka izpolnila zahtevek, kot ga je uveljavljala s tožbo, vendar to izhaja smiselno iz samih navedb v izjavi o umiku, ki pa jih tudi sicer tožena stranka ni obrazloženo prerekala. Pritrditi je stališču pritožbe, da je s tem, ko je bil izvršilni postopek VL 2010 s sklepom Okrajnega sodišča na P z dne 15. 7. 2013 pravnomočno ustavljen in posledično izbrisana zastavna pravica na vozilu, tožeča stranka dejansko dosegla to, za kar si je prizadevala v tem postopku. Do „izpolnitve“ njenega zahtevka je tako prišlo v samem izvršilnem postopku, k čemur je prispevalo prav ravnanje tožene stranke, ki ločitvene pravice na avtomobilu, ki je bil predmet izvršbe in tudi te pravde, ni uveljavljala. Da je prišlo do obravnavane tožbe zaradi ravnanja tožene stranke pa tudi ni dvoma, saj je slednja v izvršilnem postopku vloženemu ugovoru tretjega nasprotovala in je bila zaradi takšnega njenega ravnanja v namen varstva svoje lastninske pravice na predmetnem vozilu tožeča stranka prisiljena vložiti to tožbo.

12. Ker je v obravnavani zadevi do umika tožbe prišlo smiselno zaradi izpolnitve zahtevka, izjavo o umiku tožbe pa je tožeča stranka posredovala takoj, ko je ugotovila, da v Registru zastavnih pravic na premičninah zastavna pravica na vozilu, ki je bil predmet rubeža, ni več vpisana, je v skladu s 158. členom ZPP upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.

13. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo stroškovno odločitev tako, da je toženo stranko zavezalo k povrnitvi stroškov tožeče stranke (3. točka 365. člena ZPP).

14. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah - ZST-1 kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške: - nagrado za postopek v znesku 443,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), - nagrado za redno pravno sredstvu - ugovor v znesku 204,60 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT), - materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), - sodno takso za ugovor v znesku 15,00 EUR (tar. št. 4024 ZST-1), - sodno takso za tožbo v znesku 423,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1), - 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 146,87 EUR, kar znaša skupaj 1.252,47 EUR. Tako priznane stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

15. Tožeči stranki, uspešni s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za: - nagrado za pravno sredstvo v znesku 168,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), - materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), - 22 % DDV na odvetniške storitve v znesku 41,36 EUR, kar znaša skupaj 229,36 EUR in je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati te stroške v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

16. Tožena stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje pritožbene stroške.