Jedro

Čeprav je v opisu obtožnega predloga navedeno, da je bil poškodovani avtomobil last B. B., ki je bil kot leasingojemalec zgolj ekonomski in ne pravnoformalni lastnik, pa po oceni državne tožilke, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, to ne pomeni, da zakonski znak "tuje stvari" v obtožnem predlogu ni bil konkretiziran.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbenega očitka, da naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo tudi, da mora nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca plačati zastopani oškodovanec, katerega je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800,00 EUR na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo je okrajna državna tožilka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja samo opravi glavno obravnavo in neposredno izvede dokaze, nato pa izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. 3. Zagovornik je na pritožbo državne tožilke odgovoril s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi drugega odstavka 375. člena ZKP (pravilno 389. člena ZKP) kot prepozno in nedovoljeno zavrže oziroma podredno, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zagovornik obdolženca je v odgovoru na pritožbo še predlagal, da se ju z obdolžencem vabi na sejo senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Glede na to, da pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v odgovoru na pritožbo ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njuno navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP državna tožilka1 uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je v predmetni zadevi podan predlog upravičenega oškodovanca za pregon. Zatrjevana kršitev ni podana. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe se je namreč sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ustaljeno sodno prakso2, ki je zavzela stališče, da je leasingojemalec, tako kot v obravnavani zadevi, lahko upravičeni predlagatelj in oškodovanec kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Kot zmotno pa se po presoji pritožbenega sodišča izkaže tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje B. B. zato, ker slednji ni bil pravni lastnik vozila, očitno ni štelo za oškodovanca. Ker iz točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo kot oškodovanca in upravičenca za podajo predloga za pregon, se pritožbene navedbe, da si je sodišče prve stopnje glede navedenega prišlo v nasprotje in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, izkažejo za neutemeljene.

7. Pritožbeni razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa državna tožilka uveljavlja tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, iz katerega razloga po 358. členu ZKP je obdolženca oprostilo obtožbe oziroma so ti razlogi v obrazložitvi nejasni. Tudi v tem delu ji ni mogoče pritrditi. Po določbi četrtega odstavka 364. člena ZKP mora namreč izrek sodbe, če je obdolženec oproščen obtožbe, obsegati opis dejanja, katerega je bil obdolžen ter odločbo o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, če je bil podan. Deveti odstavek 364. člena pa določa, da je treba v obrazložitvi sodbe, če se obdolženec oprosti obtožbe, navesti zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se oprošča. To pa ne pomeni, da mora biti v obrazložitvi sodbe citirana tudi točka iz 358. člena ZKP, ampak da mora iz obrazložitve oprostilne sodbe izhajati, kateri izmed treh zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe.3 Ob navedenem, ko iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca obtožbe oprostilo po 3. točki 358. člena ZKP, pritožba državne tožilke tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Po oceni pritožbenega sodišča pa državni tožilki ni mogoče slediti niti v delu, ko slednja z navedbami, da si je sodišče prve stopnje samo pridobilo podatek glede lastništva vozila, o katerem sploh ni obvestilo strank, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki predstavlja element presenečenja. Državni tožilki je sicer mogoče pritrditi v delu, ko slednja navaja, da si je sodišče prve stopnje z vpogledom v uradno evidenco e-Risk z dne 13. 2. 2023 (l. št. 262) ta podatek pridobilo samo, vendar pa ni mogoče soglašati, da stranke z njim niso bile seznanjene. Ob pregledu zadeve, in sicer zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 2. 2023 (l. št. 264), je bilo namreč ugotovljeno, da je bil izpis z dne 13. 2. 2023 na izrecno prošnjo državne tožilke prebran, kar pomeni, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Državna tožilka v pritožbi uveljavlja še pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar ne konkretizira, za katero kršitev po 372. členu ZKP naj bi šlo. Iz pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tujost stvari ni bila pravilno konkretizirana (da torej dejstveni opis dejanja ne drži), pa je razbrati, da ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa se po oceni pritožbenega sodišča izkaže za utemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe obrazložilo z navedbami, da je pri presoji zakonskega znaka „tujosti“ pomembno, kdo je lastnik, ne kdo je oškodovanec in da je obtožni predlog skušal ta zakonski znak konkretizirati z navedbo lastnika. Takšnim razlogom izpodbijane sodbe državna tožilka utemeljeno nasprotuje in ob tem pravilno navaja, da je temeljni zakonski znak poškodovanja tuje stvari res „tujost stvari“, ki jo je treba v obtožnem aktu ustrezno opisati oziroma konkretizirati. Ob tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 66523/2019 z dne 15. 4. 2021, iz katerega izhaja, da določba 220. člena KZ-1 izrecno ne zahteva, da bi bilo treba v opisu kaznivega dejanja navesti lastnika stvari, ki jo je storilec poškodoval, temveč je zakonski znak „tujosti stvari“ treba konkretizirati na način, da iz opisa izhaja konkreten oškodovanec, konkretna tujost stvari, premoženja in podobno. Čeprav je v opisu obtožnega predloga navedeno, da je bil poškodovani avtomobil last B. B., ki je bil kot leasingojemalec zgolj ekonomski in ne pravnoformalni lastnik, pa po oceni državne tožilke, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, to ne pomeni, da zakonski znak „tuje stvari“ v obtožnem predlogu ni bil konkretiziran. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije4 je namreč stvar, tudi če bi bila v lasti drugega lastnika, v odnosu do storilca še vedno tuja. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da je v opisu naveden konkreten oškodovanec, pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedba lastnika poškodovanega vozila v obravnavani zadevi sploh ni potrebna, saj to ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Državni tožilki je zato pritrditi tudi v delu, ko v pritožbi navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje samo poseglo v obtožbo in dodalo besedo „ekonomska“ last, s čimer ne bi poseglo v pravico do obrambe obdolženca. V navedeno pravico pa po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi poseglo niti, če bi glede na vse navedeno, ob ugotovljeni nedoslednosti tožilstva, iz opisa v skladu s 354. členom ZKP izpustilo podatek o lastništvu poškodovanega vozila. Skladno s sodno prakso5 so namreč vedno dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši, tako je na primer dopustno iz opisa izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja.

11. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da je zakonski znak poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 tujost in ne lastništvo stvari, se navedbe državne tožilke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ključnega dejstva, ali je šlo v obravnavani zadevi za operativni ali finančni leasing, izkažejo kot brezpredmetne.

12. Državni tožilki pa je pritrditi še v delu, ko slednja nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da s poškodbo brisalca ni prišlo do posledice, ki jo sodna praksa (sklep in sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 19826/2015 z dne 23. 8. 2018) ocenjuje kot potrebno za potrditev očitka poškodovanja stvari v obliki funkcionalne nerabnosti, saj je poškodba brisalca obstajala še leta 2022, ko je bilo vozilo posredovano v prodajo. Po oceni pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri presoji poškodovanja stvari oprlo na primer iz zgoraj navedene sodne prakse, ki se navezuje na bistveno drugačno dejansko stanje, zato v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Stvar je namreč poškodovana, če je stanje stvari s funkcionalnega, estetskega ali kakega drugega vidika poslabšano na način, da je poseženo v njeno substanco, pri čemer ni treba, da bi šlo za trajno spremembo stvari.6 Ker zakon določa tri alternativna izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, pri čemer se obdolžencu v obravnavni zadevi očita, da je bila zaradi njegovega ravnanja stvar poškodovana in ne uničena ali neuporabna, pa se kot nepomembne izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotoviti, ali je oškodovanec avtomobil od poškodbe do prodaje sploh uporabljal. 13. Glede na to, da je pritožbeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. To je iz razlogov procesne ekonomičnosti storilo po določilu prvega odstavka 392. člena ZKP in ne po prvem odstavku 380. člena ZKP, saj bo treba po presoji vseh objektivnih in subjektivnih elementov očitanega kaznivega dejanja o obtožbi ponovno odločiti, kar sodi v pristojnost prvostopenjskega sodišča, ki te ocene doslej še ni celovito opravilo. V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo in po potrebi dopolnilo, nato pa kritično ocenilo vse zbrane dokaze in o zadevi vnovič odločilo.

1 Državna tožilka je 14. 4. 2023 vložila pritožbo zoper sodbo (l. št 283-286), ki jo je predhodno napovedala (l. št. 270), zato je ta pravočasna in dovoljena, drugačne navedbe zagovornika obdolženca v odgovoru na pritožbo pa neutemeljene. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29182/2014 z dne 13. 7. 2017. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61408/2012 z dne 25. 5. 2017. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005. 6 Prim. K. Merc, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 670.