Jedro

Drugače kot pri premoženjski škodi so pri nepremoženjski škodi pravno priznane le nekatere posamične oblike nepremoženjske škode. In za vsako izmed teh sodišče (praviloma) prisodi samostojno denarno odškodnino. Zato mora biti zahtevek za denarno odškodnino določen tudi vsebinsko za vsako obliko nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 16.4.1990 na mostu na otok K. je sodišče prve stopnje s svojo odločbo med drugim obsodilo prvo toženo stranko, da mora plačati tožniku 16,050.000 SIT odškodnine za negmotno škodo in 1,766.418,82 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.8.2001 dalje do plačila, medtem ko je v presežku do vtoževanih 22,500.000 SIT zahtevek zavrnilo. Za prestani in bodoči strah mu je prisodilo 3,250.000 SIT od zahtevanih 4,500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12,800.000 SIT od zahtevanih 18,000.000 SIT. Pri tej odškodnini ni upoštevalo odškodnine iz naslova skaženosti, ker gre po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za samostojno odškodninsko kategorijo.

Višje sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo le glede pravdnih stroškov, ki mu jih je priznalo v znesku 1,831.749,82 SIT, v ostalem pa je zavrnilo. Sprejelo je kot pravilno ugotovljeno dejansko stanje in tudi samo presojo višine odškodnine. Zahtevka za plačilo odškodnine za skaženost ni mogoče upoštevati, ker tožnik ni postavil določenega zahtevka, čeprav ga je zastopal odvetnik.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo sodbe tako, da zahtevku ugodi v celoti, ali pa naj revizijsko sodišče zadevo odstopi nazaj v ponovno postopanje in odločanje. Ne pove, v čem bi šlo za procesno kršitev. V zvezi z odškodnino za prestani strah meni, da je treba upoštevati dejstvo, da tožnika skrbijo oziroma ga je strah novih medicinskih posegov, da živi v stalni napetosti, da je zato njegovo življenje stresno.

Nekoliko prenizko se zdi tožniku odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Le-ta sicer znaša po izvedenskem mnenju 60%, vendar je tožnik postal invalid I. kategorije in je 100-odstotno omejen pri vseh aktivnostih, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo. Ne funkcionira več niti kot družinski človek, torej kot mož in oče. Zaveda se, da s svojimi nepremišljenimi izjavami in izbruhi močno prizadene svoje bližnje. Upoštevati je treba tudi, da je pod to odškodninsko postavko zahteval odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Sodišče je revizijo vročilo vsem tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Navesti razloge pa ne pomeni le na splošno navesti vrsto razloga, marveč mora biti razlog konkretno in vsebinsko opredeljen, če naj bo predmet preizkusa za revizijsko sodišče. Tožnikov pooblaščenec se ni ravnal po tem in tako je samo navedba o vložitvi revizije zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka izzvenela v prazno.

Tehten je revizijski poudarek, da je za pravilno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo treba upoštevati dosedanjo sodno prakso. Prav primerjava s prisojanimi odškodninami za strah pokaže, da tožniku pravnomočno prisojena odškodnina v višini 3,250.000 SIT (kar pomeni v času izdaje prvostopenske sodbe štiriindvajset povprečnih mesečnih neto plač v naši državi) močno presega odškodnine iz tega naslova v primerljivih primerih. Ta znesek je torej zunaj razpona tovrstnih odškodnin. Sicer pa skuša revizija v tem delu nedovoljeno poseči v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), ko trdi, da živi tožnik v stalni napetosti, da je življenje zelo stresno zaradi konstantnega strahu. Česa takšnega nista ugotovili nižji sodišči ne na podlagi tožnikove izpovedi ne izvedenskih mnenj. Odškodnine za strah potemtakem ne gre višati.

To velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prisojene v višini 12,800.000 SIT. Sodišči sta pripisali zadostno težo vsem tožnikovim omejitvam, ki jih našteva revizija, in intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi njih. Pravilno pa v tej odškodninski postavki sodišči nista upoštevali sicer pravno priznano nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v zvezi s skaženostjo (prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Drugače kot pri premoženjski škodi so pri nepremoženjski škodi pravno priznane le nekatere posamične oblike nepremoženjske škode. In za vsako izmed teh sodišče (praviloma) prisodi samostojno denarno odškodnino. Zato mora biti zahtevek za denarno odškodnino določen za vsako obliko nepremoženjske škode, in to zahtevo je sodna praksa že zdavnaj osvojila. Le v izjemnih, v praksi redkih primerih, ko gre največkrat za katastrofalno škodo, sodišče prisodi enotno odškodnino. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Čeprav je tožnikov pooblaščenec podal sedem pripravljalnih vlog, s katerimi je spreminjal tožbo, ni nikoli postavil zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, le-te pa sploh ni vsebinsko opredelil. Zaradi vsega povedanega odškodnine za to obliko škode ni mogoče pritakniti k odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija pravilno opozarja, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru slediti temu, da skupno prisojena odškodnina iz vseh odškodninskih postavk daje oškodovancu materialno zadoščenje za vso pretrpelo nematerialno škodo. Prav s tega vidika pa pomeni tožniku že poprej pravnomočno prisojena odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter zdaj obravnavana odškodnina za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti pravično denarno zadoščenje, gledano tudi skozi okvire sicer prisojanih odškodnin v podobnih primerih, pri čemer odškodnina za skaženost v tem primeru ni bila zahtevana.

Vsebinsko uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, zaradi česar je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). S to odločitvijo je zajeta tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).