Jedro

Na drevesu še niso bile navzven opazne spremembe zaradi opisanega stanja koreninskega sistema, drevo je bilo samo po sebi zdravo, da je drevo padlo, pa je pripomoglo deževno vreme in jugozahodnik, ki je drevo potisnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, naj jim tožena stranka povrne odškodnino za deloma gmotno, v pretežni meri pa za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli ob smrti moža oz. očeta, ki je umrl za posledicami prometne nezgode, povzročene ob padcu drevesa na mimo vozeče vozilo. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da padca drevesa tožena stranka ni mogla predvideti in zato tudi ne preprečiti nesrečo. Proti sodbi se pritožujejo tožniki po pooblaščencu. Poudarjajo, da je bila v času nastanka škodnega primera tožena stranka dolžna vzdrževati cesto in se ne strinjajo z zaključkom sodišča, da ji ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za nastalo nezgodo. Sodišče je odločitev utemeljevalo z ugotovitvami izvedenca R., pri tem pa ni upoštevalo vseh njegovih ugotovitev, temveč se je naslonilo zgolj na njegovo pisno mnenje z dne 8.3.2002 in na vsebino njegovega zaslišanja na naroku dne 5.7.2006. Po mnenju pritožbe sodišče ni pravilno povzelo razlogov, ki so po izvedenčevem mnenju privedli do zrušitve drevesa, predvsem pa je napačno štelo, da je do zrušitve prišlo pri do tedaj zdravem drevesu, ki naj ne bi pred tem kazal nikakršnih znakov, da je nekaj z njim narobe. Ravnanje tožene stranke je treba ocenjevati skozi najstrožja merila skrbnosti, pri odločanju o odgovornosti tožene stranke pa izhajati iz pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožena stranka bi morala za svojo ekskulpacijo zatrjevati in tudi dokazati, da je nastanek dogodka predstavljal zanjo nepričakovan, nepredvidljiv in nepreprečljiv dogodek. Njena odgovornost temelji na določilih zakona in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah. Te zakonske odgovornosti ni mogoče s pogodbo izključiti ali omejiti. V obravnavani zadevi tožena stranka ni niti poskušala dokazati, da je sploh kaj storila, da bi preprečila nastanek škodljive posledice. Sicer pa sodišče pri sklicevanju na izpoved izvedenca R. ni upoštevalo vsebine njegove izpovedi z dne 17.3.2006 na naroku v zadevi, ki je tekla pod opravilno številko P1. Če bi pravilno upoštevalo vsebino izpovedi izvedenca ter njegovo pisno mnenje, ne bi moglo zaključiti, da na drevesu pred padcem še ni bilo takšnih opaznih sprememb, ki so v danih okoliščinah pripeljale do škodnega dogodka. Tega izvedenec namreč ni izjavil, temveč je ves čas govoril o razlogih, ki so vplivali na to, da je pri drevesu padala stojnost – stabilnost in da se je drevo postopoma nagibalo proti cesti, ker je njegovo težišče prešlo iz osi težnosti. Izvedenec tudi ni jasno potrdil, da je drevo padlo iznenada, ne da bi pred tem kazalo določene znake, ki bi jih strokovnjak lahko zaznal. Sodišče je procesni status izvedenca spremenilo v status priče in pričakovalo, da je bil zgolj zaradi bližine bivališča posebej pozoren na tisto, na kar bi morala biti pozorna tožena stranka. Dokaz o tem, da predmetno drevo pred padcem ni viselo, bi lahko ponudila kvečjemu sama tožena stranka, če bi se pravilno upoštevalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu za njeno ekskulpacijo. Zmotno je menila, da ji nadzirati konkretnega drevesa ni bilo treba in zato o njegovem stanju ni mogla povedati ničesar določenega, razen da je pavšalno trdila, da z drevesom pred padcem ni bilo nič narobe. Pravočasno bi morala ukrepati že glede na dejstvo, da se je z leti manjšala rast drevesa. Tožena stranka bi morala tudi pravilno zaznati in presoditi navzven vidne vplive na drevo, ki so v danih okoliščinah vplivali na njegovo rast in njegovo stabilnost. Tako bi morala upoštevati opravljena gradbena dela in vplive zaradi posedanja tal, počasne erozije tal in vpliv vremena. V dvomu bi morala izvesti vse potrebne preventivne ukrepe. Tožniki tudi ne soglašajo s tem, da toženi stranki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti. Lastnik ceste M. je namreč prepustila izgrajeno cesto v redno vzdrževanje in obnavljanje prav toženi stranki. Zato je prešla odgovornost za škodo, ki izvira iz povečane nevarnosti, na njo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka imela v času nezgode pogodbeno razmerje z M., na podlagi katerega je bila dolžna vzdrževati ceste in jih varovati tako, da je bilo omogočeno varno odvijanje prometa. Pri tem je morala upoštevati Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah, ki jo je zavezoval k skrbnosti pri vzdrževanju cest do take mere, da udeleženci v prometu niso ogroženi. Program vzdrževanja, ki je bil priloga k sklenjeni pogodbi, je predvideval tudi vzdrževanje brežin in sicer v sklopu postavke „košnja trave in obsekovanje rastlinja“. Tožeča stranka zato v pritožbi pravilno opozarja, da je potrebno ravnanje tožene stranke presojati po merilu profesionalne skrbnosti kot tudi, da gre za obravnavanje zadeve po načelu krivdne odgovornosti v smislu 1. odst. 154. člena v času nezgode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih in hkrati, da je zaradi obrnjenega dokaznega bremena breme ekskulpacije na strani tožene stranke. Tožena stranka je bila zato v postopku tista, ki je morala dokazati, da je zadostila svoji obveznosti vzdrževanja ceste in brežine, da ji ni mogoče očitati nobene opustitve in da tudi kljub upoštevanju načela profesionalne skrbnosti ni mogla predvideti padca konkretnega drevesa na mimo vozeče vozilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drevo ni raslo izven območja, za katerega je bila dolžna tožena stranka skrbeti, saj je raslo na razdalji petih metrov od cestnega robnika, po občinskem odloku pa velja varovalni pas ob javni cesti zaradi možnih škodljivih vplivov na promet v širini osmih metrov. Če se ob tem upošteva še, da je bilo drevo visoko 16 – 18 metrov, ni dvoma, da je obstajala dolžnost tožene stranke, da je v času pred nezgodo in v času nezgode bila dolžna nadzorovati konkretno brežino in vegetacijo tudi tam, kjer je raslo sporno drevo. Ta zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in jasno zapisan na sedmi strani izpodbijane sodbe. Nadaljnje pomembne ugotovitve sodišča v zadevi pa so, da pri drevesu na zunaj še ni bilo opaznih sprememb, saj je bilo drevo zdravo in vitalno ter z vejami v zgornji tretjini drevesa. Poškodovan je bil le koreninski sistem in sicer zaradi posegov ob gradnji ceste, zaradi česar so bile korenine v spodnji polovici panja povsem strohnjene do 30 cm od panja. Gradnja ceste 10 – 12 let pred nezgodo je imela za posledico, da so bile hrastu odstranjene vse spodnje korenine, ostale so le tiste na zgornji polovici, ki imajo manjšo rast in moč sidranja. Sodišče prve stopnje ni našlo razlogov za očitek toženi stranki, da naj bi bila s stanjem koreninskega sistema seznanjena in tudi pritožba tega očitka ne argumentira prepričljivo. Izvedenec za gozdarstvo F.R. je pri ustnem podajanju mnenja v obravnavani zadevi izrecno povedal, da na drevesu še niso bile navzven opazne spremembe zaradi opisanega stanja koreninskega sistema, šele ko je drevo padlo, je ugotavljal, zakaj se je to zgodilo in razloge podrobno opisal v svojem poročilu. Glede na prerez debla na terenu je ocenil, da je bilo drevo samo po sebi zdravo, da je drevo padlo, pa je pripomoglo deževno vreme in jugozahodnik, ki je drevo potisnil. Ne drži, da sodišče ni celovito ocenilo izvedenskega mnenja. V zadevi, ki je tekla pod opr. št. P1, se je namreč izvedenec enako kot v obravnavani zadevi glede vzroka za pomanjkljiv koreninski sistem skliceval na razmere ob gradnji ceste, zaradi česar bi moral izvajalec del kot strokovnjak predvideti, da bo drevo s porezanimi koreninami sčasoma izgubilo stabilnost in se zrušilo.

Tudi ne drži, da gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost tožene stranke na podlagi 176. člena ZOR. Po tem določilu odgovarja enako kot imetnik stvari namesto njega tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Obveznost tožene stranke je bila zgolj cesto in brežino vzdrževati. Že v zadevi pod opr. št. P1 pa je bila tožnikom prisojena odškodnina za negmotno škodo proti toženi M. na podlagi dejstva, da je bila investitor in naročnik gradnje ceste.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je torej tožena stranka v postopku uspela razbremeniti svoje krivdne odgovornosti zaradi v postopku ugotovljenega dejstva, da na drevesu na zunaj ni bilo videti takih opaznih sprememb, zaradi katerih bi morala sklepati na poškodbe v koreninskem sistemu. Pritožbo tožeče stranke je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).