Jedro

V obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca. Tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu (srednji šoli). Tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače. Toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Zato je toženec dolžan tožeči stranki plačati vtoževane stroške nastanitve v srednji šoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek 1.109,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 do plačila in ji v istem roku povrne stroške postopka v višini 326,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se prebivališče ne plačuje in da je to strošek delodajalca oz. da bo toženec ta strošek pokril tako, da bo opravil več ur. Toženec je v postopku izkazal, da je vsak mesec delal več ur, česar pa mu tožeča stranka nikoli ni plačala, očitno pod pretvezo, da se s tem kompenzirajo stroški toženčevega bivanja oz. nastanitve. V pogodbi o zaposlitvi je sicer določeno, da je delodajalec dolžan delavcu v njegovo breme priskrbeti začasno bivališče, pri čemer se bo plačilo odtegovalo od plače delavca. Vendar to plačilo za bivanje nikoli ni bilo konkretizirano niti v naprej določeno. Toženec je ves čas bil v dobri veri, da si delodajalec morebitne stroške najemnine pokriva s poračunom opravljenih več ur oz. z dodatkom za delo ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih. Toženec sploh ni vedel oz. ni bil dolžan vedeti, da je tožeči stranki dolžan karkoli plačevati v zvezi z nastanitvijo. Glede na vse navedeno se izkaže, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva oz. v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat s sodbo opr. št. Pd 205/2011 z dne 3. 9. 2013 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke s sklepom opr. št. Pdp 1041/2013 z dne 5. 12. 2013 razveljavilo izpodbijano zavrnilno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je navedlo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da terjatev tožeče stranke sploh še ni nastala, ni ugotavljalo, koliko znašajo stroški toženčeve nastanitve v spornem obdobju. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se opredeli do ugovora toženca o siceršnji praksi, po kateri naj delavci ne bi plačevali stroškov nastanitve. Prav tako je sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli do toženčevega zatrjevanja, da se je s tožečo stranko po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ustno dogovoril, da ne bo plačeval stroškov nastanitve.

Toženec sicer uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo predvsem, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Z navedbo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba ne navaja, v katerem delu in zakaj naj bi bila nerazumljiva obrazložitev izpodbijane sodbe. Na smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar v okviru takšnega preizkusa ne ugotavlja nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

Z navedbo, da je izpodbijana sodba v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi, pritožba smiselno uveljavlja bodisi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bodisi zmotno uporabo materialnega prava, to je zmotno uporabo določb pogodbe o zaposlitvi. Oba očitka sta neutemeljena. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje glede vsebine obeh pogodb o zaposlitvi, ki ju je toženec sklenil s tožečo stranko, ne navaja ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njuno vsebino. Odločitev sodišča prve stopnje temelji ravno na pravilno ugotovljenih obveznosti obeh strank iz pogodb o zaposlitvi, to je obveznosti tožeče stranke, da bo tožencu na njegove stroške zagotovila prebivališče in obveznosti toženca, da bo te stroške tožeči stranki povrnil. O vsebini pogodb o zaposlitvi, kot materialno pravni podlagi za ugoditev tožbenemu zahtevku, več v nadaljevanju te obrazložitve v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je to materialnopravno podlago pravilno uporabilo, ko je štelo, da je na podlagi pogodb o zaposlitvi toženec tožeči stranki dolžan plačati vtoževane stroške, ki jih je ta imela v zvezi z zagotavljanjem toženčeve nastanitve v prostorih Srednje šole A. v B..

Dejansko se vse konkretizirane pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen od 1. 7. 1998 do 28. 2. 2011, -v obeh pogodbah o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec, je bilo dogovorjeno, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče in da bo plačilo za bivanje delodajalec odtegoval od plače delavca, -tožeča stranka je tožencu v času zaposlitve začasno bivališče zagotavljala pri najemodajalcu Srednje šole A. v B., -iz dogovora o ceni in načinu plačila za prenočišča, ki ga je tožeča stranka sklenila z najemodajalcem, to je Srednje šole A. v B., izhaja cena prenočišča, iz obračuna obveznosti za čas od 1. 6. 2008 do 30. 4. 2010 pa koliko nočitev je toženec imel v posameznem mesecu, kakšna je bila cena nočitve (ta je razvidna tudi iz računov Srednje šole A. v B.) in koliko znašajo stroški neporavnanih obveznosti toženca za navedeno obdobje, -med strankama ni sporno, da tožeča stranka stroškov bivanja tožencu ni odtegovala od plače, -tožeča stranka je nekaterim delavcem stroške prenočišča odtegovala od plače (C.C., D.D.), drugi pa so stroške nakazovali na račun tožeče stranke (E.E, F.F.), -tožeča stranka je vsakega delavca seznanjala pod kakšnim pogojem nudi bivanje.

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal obstoja ustnega dogovora med njim in tožečo stranko o tem, da stroškov bivanja ne bo plačeval, ter da bo te stroške pokril z neplačanim nadurnim delom. Obstoja takšnega dogovora ni potrdila nobena od zaslišanih prič, o njem pa tudi ni možno sklepati zgolj na podlagi dejstva, da toženec dejansko ni plačeval stroškov bivanja in da jih je tožeča stranka od njega zahtevala šele po prenehanju delovnega razmerja. Toženec je zatrjeval, da naj bi bila pri tožeči stranki splošna praksa takšna, da se za stroške bivanja ne plačuje, vendar je iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka glede plačevanja teh stroškov za delavce C.C., D.D., E.E. in F.F. razvidno, da to ni res.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača stroške nastanitve v Srednje šole A. v B. v vtoževanem znesku. Zahtevek tožeče stranke je v celoti preverljiv, saj je v računih Srednje šole A. v B. navedeno, koliko je cena nočitve v posameznem mesecu, iz obračuna penzionskih storitev je tudi razvidno, koliko nočitev je imel tožnik v posameznem mesecu, zahtevani znesek za posamezni mesec pa pomeni zmnožek števila nočitev in vsakokratne cene nočitve. Iz teh listin je razvidno, da so stroški toženčeve nastanitve v prostorih Srednje šole A. v B. za obdobje od junija 2008 do aprila 2010 znašali vtoževanih 1.109,20 EUR.

Materialno pravo, ki ga je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti je določba 10. člena obeh pogodb o zaposlitvi. Ta določba je v obeh pogodbah povsem identična. Delodajalec se je zavezal, da bo delavcu v njegovo breme priskrbel začasno bivališče, plačilo za bivanje pa bo delodajalec odtegoval od plače delavca. V 10. členu je tudi določeno, da delavec izrecno izjavlja, da dovoljuje, da se mu od plače odtegujejo vsa plačila delodajalca, opravljena v njegovo (delavčevo) korist, pri čemer so mišljeni stroški bivanja v okolici območja sedeža podjetja in stroški neregresirane prehrane. Obveznosti, ki sta jih stranki s to pogodbo dogovorili glede začasnega bivališča toženca so povsem jasne. Tožeča stranka se je zavezala, da bo za toženca priskrbela začasno bivališče, toženec pa da bo tožeči stranki plačal stroške bivanja. Tožeča stranka je svoje obveznosti izpolnila, tožencu je zagotovila nastanitev v prostorih Srednje šole A. v B., ta ji je to nastanitev zaračunala, zato tožeča stranka od toženca utemeljeno terja, da izpolni svojo pogodbeno obveznost, to je da ji povrne stroške, ki jih je tožeča stranka imela z zagotavljanjem njegovega začasnega bivališča. Pritožbeno sodišče je v tem sporu v sklepu opr. št. Pdp 1041/2011 z dne 5. 12. 2013 že zavzelo stališče, da je pogodbena določba o tem, da bo delodajalec plačilo za bivanje odtegnil od toženčeve plače sicer nična, da pa to ne vpliva na veljavnost preostalega dela določbe 10. člena obeh pogodb o zaposlitvi. Upoštevati je namreč potrebno določbo prvega odstavka 88. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2007 s spremembami) o tem, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila, ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Določba o odtegovanju plačila za bivanja od plače je v nasprotju z določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da so neveljavna vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki bi določala druge načine zadrževanja izplačila, razen tistih, ki so določeni v zakonu. Vendar pa zaradi ničnosti pogodbene določbe o odtegovanju stroškov bivališča od plače ni nična tudi določba o tem, da je tožeča stranka dolžna tožencu v njegovo breme priskrbeti začasno bivališče. Tožeča stranka je to storila in tožencu zagotovila bivanje v prostorih Srednje šole A. v B., zato je tudi toženec dolžan izpolniti svojo obveznost in ji povrniti stroške, ki so ji s tem nastali. Obveznost povrnitve stroškov je namreč vsebovana v pogodbenem določilu, da gre zagotovitev začasnega prebivališča v breme toženca. Eno temeljnih načel pogodbenega prava je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost (prvi odstavek 9. člena OZ), kar velja tudi za medsebojne obveznosti iz 10. člena obeh pogodb o zaposlitvi.

Glede na povsem jasno pogodbeno določbo, so neprepričljive pritožbene navedbe o tem, da toženec ni vedel oz. ni bil dolžan vedeti, da je tožeči stranki dolžan karkoli plačevati v zvezi z nastanitvijo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.