Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da so stranke nične pogodbe nujni sosporniki, je materialnopravno pravilno in sledi tako pravni teoriji kot ustaljeni sodni praksi. Drugačna razlaga, ki jo ponuja tožnica, da naj bi šlo v tem primeru za dispozitivno enotno sosporništvo, je očitno zgrešena in nima opore niti v komentarju ZPP, na katerega se sklicuje pritožba. Če je tožnica hotela doseči (pravnomočno) ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, bi torej morala bodisi vložiti tožbo skupaj z A. A. kot tožnikom, bodisi s tožbo poleg toženke zajeti tudi njega kot toženca.

Izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, da je tožnica zgrešila pasivno legitimacijo, zato je odveč pritožbeno opozorilo, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. Res je, da nikogar ni mogoče prisiliti k tožbi, lahko pa je tožen. Dejstvo, da se tožničin sopogodbenik A. A. noče pravdati s toženko, zato ni ovira za uveljavitev tožničinega pravnega varstva, kot poskuša prikazati pritožba.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov je torej pravilna in zakonita. Pač pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo preostali del primarnega tožbenega zahtevka, kjer tožnica terja ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris. Ta zahtevek ima podlago v prvem odstavku 243. člena ZZK-1. O ničnosti spornih pravnih poslov, ki so bili podlaga za materialnopravno neveljavno vknjižbo, sodišče lahko odloči kot o predhodnem vprašanju. Čeprav gre za povezane zahtevke, to ne onemogoča samostojnega odločanja o vsakem od njih. Ker ima odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena ZPP), bi sodišče prve stopnje zatrjevano ničnost spornih poslov lahko presojalo navkljub temu, da v pravdi ne sodelujejo vse pogodbene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I.2., I.3., I.4., II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I.1. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je primarno zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 17. 12. 2007 in notarskega zapisa te pogodbe ter ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 428/07 z dne 19. 12. 2007. Poleg tega je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke v korist toženke pri nepremičninah parc. št. ... in parc. št. ..., vse k. o. ..., ter izbris te vknjižbe. Hkrati je toženki ponudila plačilo 25.586,37 EUR. Podrejeno je zahtevala razvezo istih pravnih poslov ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris vknjižene hipoteke, s tem da je toženki pripravljena vrniti 25.586,37 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožničine zahtevke, tožnici pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.670,20 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

3. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje "pred drugim senatom". Sodišču očita, da si napačno razlaga stališče pravne teorije glede dispozitivnega enotnega sosporništva, na katerega se sodba izrecno sklicuje. Tožnica vztraja, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo stališča, da enotnih sospornikov ni obravnavati kot nujnih, predvsem takrat, ko bi to onemogočilo uresničitev pravnega varstva. Za prav tak primer gre v tej pravdi, ko je potencialni udeleženec na aktivni strani odklonil podpis tožbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo tudi stališče komentatorjev Zakona o pravdnem postopku, da osebam, ki niso stranke postopka, vendar se učinek sodbe razteza neposredno nanje, omogoča vključitev v pravdo institut sosporniške intervencije. Namesto tega se izpodbijana sodba sklicuje na judikat, ki se nanaša na primer manjkajoče pasivne legitimacije. Poleg tega sodišče obvestila o pravdi ni posredovalo A. A., kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Sporni pravni posli ne morejo biti nični ali razvezani zgolj v razmerju med pravdnima strankama in tožnici ni odvzeto pravno varstvo, saj bi tožbo lahko vložila pravilno.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da so stranke nične pogodbe nujni sosporniki, je materialnopravno pravilno in sledi tako pravni teoriji kot ustaljeni sodni praksi.1 Drugačna razlaga, ki jo ponuja tožnica, da naj bi šlo v tem primeru za dispozitivno enotno sosporništvo, je očitno zgrešena in nima opore niti v komentarju Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katerega se sklicuje pritožba. Če je tožnica hotela doseči (pravnomočno) ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, bi torej morala bodisi vložiti tožbo skupaj z A. A. kot tožnikom, bodisi s tožbo poleg toženke zajeti tudi njega kot toženca.

7. Izpodbijana sodba izrecno ugotavlja, da je tožnica zgrešila pasivno legitimacijo, zato je odveč pritožbeno opozorilo, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. Res je, da nikogar ni mogoče prisiliti k tožbi, lahko pa je tožen. Dejstvo, da se tožničin sopogodbenik A. A. noče pravdati s toženko, zato ni ovira za uveljavitev tožničinega pravnega varstva, kot poskuša prikazati pritožba. Ker A. A., sodeč po njegovi pisni izjavi, ve za to pravdo, vendar doslej ni izjavil, da želi vstopiti vanjo kot intervenient, je brez pomena razpravljanje o učinkih morebitne sosporniške intervencije. Hkrati pa je očitno, da bi bilo obvestilo o pravdi, ki ga je predlagala tožnica, samo sebi namen. Čeprav sodišče prve stopnje v nasprotju z 204. členom ZPP obvestila ni posredovalo naslovniku, to ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato ne gre niti za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Drugačno stališče v judikatu,2 na katerega se sklicuje pritožba, sodišča ne veže, sploh ker zadevi po vsebini nista primerljivi. Končno tožnica v pritožbi niti ne trdi, da bi se ji A. A. po spornem obvestilu v pravdi pridružil kot tožnik, kar bi sicer lahko storil do konca glavne obravnave (drugi odstavek 191. člena ZPP).

8. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov je torej pravilna in zakonita. Pač pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo preostali del primarnega tožbenega zahtevka, kjer tožnica terja ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris. Ta zahtevek ima podlago v prvem odstavku 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). O ničnosti spornih pravnih poslov, ki so bili podlaga za materialnopravno neveljavno vknjižbo, sodišče lahko odloči kot o predhodnem vprašanju.3 Čeprav gre za povezane zahtevke, to ne onemogoča samostojnega odločanja o vsakem od njih. Ker ima odločitev o predhodnem vprašanju pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno (drugi odstavek 13. člena ZPP), bi sodišče prve stopnje zatrjevano ničnost spornih poslov lahko presojalo navkljub temu, da v pravdi ne sodelujejo vse pogodbene stranke.4

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov. V tem delu namreč pritožbeni razlogi, ne zatrjevani in ne uradoma upoštevni, niso podani. V preostalem delu pa je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se namreč o zatrjevanih posledicah ničnosti spornih pravnih poslov doslej zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni vsebinsko izreklo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je mogoče o podrejenem zahtevku odločati šele po zavrnitvi (celotnega) primarnega zahtevka (tretji odstavek 182. člena ZPP), je moralo sodišče razveljaviti tudi odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Tožničin predlog, da naj v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik, pa je zavrnilo, saj za tak ukrep, ki ga sicer dopušča 356. člen ZPP, v obravnavanem primeru ni nobene podlage.

10. Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju opredeliti do zatrjevanih ničnostnih razlogov. Pravnomočna zavrnitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka ni ovira za odločanje o preostalih zahtevkih, ker vprašanje ničnosti spornih pravnih poslov doslej še ni bilo vsebinsko rešeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). Če bo sodišče ugotovilo, da sta kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve nična, bo moralo odločiti še o zahtevanih posledicah njune ničnosti (87. člen Obligacijskega zakonika in 243. člen ZZK-1).

11. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2000 z dne 6. 9. 2000 ter sodbi istega sodišča II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010 in II Ips 1118/2008 z dne 15. 3. 2012. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1367/2015 z dne 27. 7. 2015. 3 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011 ter sodba istega sodišča II Ips 193/2013 z dne 28. 5. 2015. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 612/96 z dne 18. 5. 1998.