Jedro

Kot ugotavlja sodni izvedenec, bo otrok zaradi transplantacije jeter moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev), niti ne gre za stanje, kot je bilo opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika (otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za nego otroka je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 22. 6. 2011 in št. ... z dne 21. 4. 2011 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za nego otroka A.A., za čas od 1. 4. 2011 do največ 15. 2. 2026, to je do dopolnjenega 26. leta starosti, dokler bo imel status učenca, dijaka, vajenca ali študenta na dodiplomskem študiju.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Iz mnenja izhaja, da morajo bolniki, pri katerih je bila opravljena presaditev solidnega organa, do konca življenja prejemati zdravila, s katerimi se preprečuje, da bi telo presajeni organ zavrnilo. Terapija se ukine le v primeru stranskih učinkov zdravil, katerih teža presega koristi imunosupresivnega zdravljenja. Zaradi prilagoditve odmerkov zdravil bo mladoletni A.A. potreboval redne specialistične ambulantne preglede. Obstaja celo možnost, da bo zaradi svoje bolezni omejen pri izbiri poklica. Vse to pa ustreza definiciji hudo bolnega otroka, saj je pri njih, kljub zdravljenju, pričakovati trajne posledice bolezni (stranski učinki zdravil, težave s spanjem, tresenje, glavobol, zvišanje krvnega tlaka, alergijske reakcije, utrujenost, okvare ledvic in drugih organov. Bolezen zahteva zdravljenje, nego in rehabilitacijo. Pri tem še navaja, da je presaditev organa, kakor tudi krvotvornih matičnih celic, takšno stanje, da je kljub zdravljenju mogoče pričakovati trajne posledice. Izvedenec pa z gotovostjo ne more trditi, da pri mladoletnem A.A., kljub zdravljenju ni mogoče izključiti trajnih posledic. To pa je bistveno pri priznanju pravice dodatka za nego otroka, saj se le z ustrezno nego prepreči najhujše posledice bolezni. V 22. točki Seznama, ki je priloga Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami) ni razlikovanja med vzdrževalno in intenzivno imunosupresivno terapijo ter ni navedenih kriterijev za razlikovanje omenjenih terapij, temveč so v ta Seznam razvrščena stanja po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji. Že izvedenec je sam potrdil, da mladoletni A.A. še vedno prejema imunosupresivno terapijo. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Tožnik nadalje še navaja, da je bila tudi drugim otrokom, katerim so bili prav tako presajeni organi, ta pravica že priznana na podlagi prej omenjenega Pravilnika. Organ tako ne bi smel odstopiti niti od splošnih pravil, ki jih je sam postavil, niti od ustaljene pravne prakse, ne da bi zato imel upravičen razlog. Tožnik nadalje opozarja tudi na Pravilnik iz leta 2014, ki sicer ni relevanten za odločitev v tem primeru, je pa diskriminatoren do vseh otrok po transplantaciji solidnega organa napram otrokom po transplataciji krvotvornih matičnih celic. Pravilnik je v tem primeru v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje dejansko stanje razčistilo s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikov otrok dolgotrajno bolan otrok, katerega zdravstveno stanje pa ni takšno, da bi ga bilo mogoče kategorizirati kot dolgotrajno hudo bolnega otroka. Sodišče je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Po mnenju tožene stranke je sodba pravilna, sodišče je namreč poleg tega, da je razčistilo dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje na pravnomočne odločbe o pravici do dodatka za nego otroka iz drugih postopkov pa ne predstavlja pritožbenega razloga po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s 338. členom Zakona o pravdnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 4. 2011. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ (CSD) zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do dodatka za nego otroka. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. III Ps 1889/2011 z dne 27. 2. 2014 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do dodatka za nego otroka. Navedena odločitev pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Psp 257/2014 z dne 2. 10. 2014 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da dodatno razčisti dejansko stanje ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, ponovno odloči o sporni zadevi.

7. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v omenjenem sklepu, pravno podlago za odločanje v sporni zadevi predstavlja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami; v nadaljevanju ZSDP) in pa Pravilnik. V 80. členu ZSDP je urejen denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka. Natančnejše pogoje in kriterije za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, pa je na podlagi tretjega odstavka 91. člena ZSDP predpisal minister v Pravilniku. ZSDP v 10. točki 3. člena določa, da je otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo, otrok, z motnjami v duševnem razvoju, slep in slaboviden otrok, gluh in naglušen otrok, otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov, gibalno oviran otrok, dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo. ZSDP v prvem odstavku 80. člena določa, da je dodatek za nego otroka denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka. Skladno s prvim odstavkom 81. člena omenjenega zakona, ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravica pa se uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije (drugi odstavek 81. člena). V tretjem odstavku 91. člena ZSDP nadalje določa, da natančnejše pogoje za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka iz 81. člena tega zakona in pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek iz 85. člena tega zakona ter za delo in plačilo zdravniških komisij, predpiše minister. V 6. členu Pravilnika pa je določeno, da se za dolgotrajno hudo bolne otroke po tem Pravilniku štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev. Seznam hudih bolezni je sestavni del tega Pravilnika. Razširjeni strokovni kolegij pediatrije enkrat letno preveri ustreznost seznamov bolezni in predlaga njegove dopolnitve. Za razsojo sporne zadeve pa je potrebno uporabiti Seznam težkih kroničnih bolezni in stanj, ki je bil priloga Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika (Ur. l. RS, št. 55/2009). V 22. točki je bilo določeno, da so hudo bolni tudi otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji.

8. Pri otroku A.A. gre za stanje po transplantaciji jeter v letu 2000. Od tedaj dalje je na imunosupresivni terapiji, ki preprečuje zavrnitev presajenega organa.

9. Sodišče prve stopnje je glede na napotke pritožbenega sodišča razčiščevalo, ali gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika ter nadalje, ali gre za stanje, kot je določeno v 22. točki Seznama hudih bolezni. V ta namen je postavilo izvedenski organ Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. v C. Za omenjeno komisijo je izvedensko mnenje podal sodni izvedenec prof. dr. D.D., dr. medicine. Iz večkrat dopolnjenega pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da A.A. živi s presajenimi jetri od svojega prvega leta starosti. Zaradi presaditve prejema vzdrževalno imunosupresivno zdravljenje in je dolgotrajno bolan otrok, ne glede na intenzivnost imunosupresivnega zdravljenja. Ob takem zdravljenju lahko bolniki živijo življenje z normalnimi aktivnostmi. Imunosupresivna zdravila bo prejemal celo življenje. Terapija se namreč ukine le v primeru stranskih učinkov zdravil, katerih teža presega koristi imunosupresivnega zdravljenja. V kolikor je stanje stabilno, posebna nega in varstvo nista potrebni, sploh če je od presaditve minilo več let. Glede na zdravstveno stanje pa otroka ni mogoče kategorizirati kot dolgotrajno hudo bolnega otroka.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedenec odgovoril na vsa odprta vprašanja, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Strokovno prepričljivo je pojasnil, da je bila presaditev jeter opravljena leta 2000. Od tedaj dalje prejema zdravila za preprečitev zavrnitve presajenega organa. Od leta 2000 dalje, do koder je izvedenec razpolagal z medicinsko dokumentacijo, pa so odmerki imunosupresivnih zdravil v območju, ki ga stroka šteje za vzdrževalno imunosupresivno zdravljenje. O intenzivnem imunosupresivnem zdravljenju v kontekstu transplatacijske medicine je namreč govora v primeru, ko se pri bolniku s presajenim organom pojavijo, bodisi klinični ali pa laboratorijski znaki zavrnitvene bolezni. Intenziviranje imunosupresivnega zdravljenja se doseže z zvečanjem odmerka kalcinevrinskih inhibitorjev in sočasno uvedbo kortikosteroidov in poliklonskih ali monoklonskih protiteles proti limfocitom T. Izvedenec pa v pregledani medicinski dokumentaciji ni našel podatka, da bi bila vzdrževalna imunosupresivna terapija intenzivirana na način, ki bi ga po prej omenjenih kriterijih lahko opredelili kot intenzivno imunosupresivno zdravljenje.

11. Ker v predmetni zadevi ne gre za stanje, kot ga določa že citirani Pravilnik, ki je veljal v spornem obdobju za priznanje pravice do dodatka za posebno nego in varstvo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Izvedenec je namreč odgovoril na vsa bistvena vprašanja, ki so bila odprta v sporni zadevi. Kot ugotavlja izvedenec bo otrok, zaradi transplantacije organa moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar pa kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika, niti ne gre za stanje, kot je opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika. Glede na take predpise tudi ni bilo odločilno vprašanje, kakšne trajne posledice je mogoče pričakovati, niti, ali je potrebna ustrezna nega, da bi se preprečilo najhujše posledice bolezni. Izvedenec je namreč pojasnil, da gre za dolgotrajno bolnega otroka, saj živi s presajenim organom, ki bo moral celo življenje prejemati imunosupresivno terapijo, vendar pa tudi bolniki s presajenimi solidnimi organi lahko živijo normalno življenje z manjšimi prilagoditvami, ki so odvisne od tega, kako je kontrolirana zavrnitev organa.

12. Glede pritožbenih navedb, da je tožena stranka nekaterim drugim otrokom že priznala pravico do dodatka za nego otroka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ne more biti odločilno za presojo sporne zadeve. Sodišče je presojalo izpodbijani odločbi tožene stranke, ne pa, kako je tožena stranka v drugih primerih odločala o priznanju vtoževane pravice. Je pa že pritožbeno sodišče podobno zadevo obravnavalo in o njej tudi odločilo(1). Tudi v omenjeni zadevi je bilo v bistvu zavzeto enako stališče glede tolmačenja Pravilnika, kot velja tudi za predmetno zadevo. V obeh primerih se je namreč razčiščevalo dejansko stanje, torej, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje omenjene pravice, kot so bili določeni v tedaj veljavnem Pravilniku oziroma Seznamu hudih bolezni.

13. Res je, da je bil omenjeni Pravilnik kasneje spremenjen, kar pa na rešitev sporne zadeve ne vpliva. Na podlagi spremenjenih materialnih predpisov ima namreč stranka možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek v zvezi z priznanjem pravic iz ZSDP. Ker gre za nov predpis, ki je bil izdan že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, ki torej tudi ni bil odločilen za razsojo sporne zadeve, pritožbeno sodišče ni ugotavljalo, ali so njegove določbe diskriminatorne, kot je to v pritožbi navajal tožnik.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Psp 29/2015 z dne 10. 2. 2015.