Jedro

Gradbeno dovoljenje v svojem izreku izrecno določa, da objekt ne bo imel priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Posledično bi bila odmera komunalnega prispevka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge (sklep) in zavrnil njegovo vlogo za odmero komunalnega prispevka (odločba).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vlogo za odmero komunalnega prispevka za priklop na vodovodno omrežje vložil za nezahtevni objekt kmečko lopo, dimenzij 6 × 5 m, da je v gradbenem dovoljenju navedeno, da objekt ne bo imel samostojnih priključkov, da tožnik ni predložil mnenja pristojnega upravljavca komunalne opreme, iz katerega bi bilo razvidno, da je priključitev na omrežje možna, niti ni (glede na to, da gre za kmetijsko zemljišče) izkazal, da je kmetijski proizvajalec v smislu 7. člena Odloka o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Občini Piran.

3.Tožnik je sprva vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa. Potem, ko je ta organ njegovo pritožbo zavrnil, je tožbeni predlog spremenil tako, da sodišču primarno predlaga, naj izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo prvostopenškemu organu v ponoven postopek.

4.V tožbi navaja, da vsi potrebni podatki za obračun komunalnega prispevka v konkretnem primeru izhajajo iz javno dostopnih evidenc. Uveljavlja, da veljavni predpisi, ki urejajo postopek odmere komunalnega prispevka, ne določajo, da je treba k vlogi za odmero komunalnega prispevka predložiti dokaz o vpisu v register kmetij v Občini Piran. Trdi, da Odlok o vzpostavitvi in vodenju registra kmetij v Občini Piran ter Odlok o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Občini Piran nista pravna podlaga za odločitev o obravnavani vlogi. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka in Odlok o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran po njegovem mnenju ne zahtevata, da bi bilo treba vlogi priložiti tudi dokazilo, da je vlagatelj vpisan v register kmetij v Občini Piran, niti da mora predložiti mnenje upravljavca komunalnega omrežja, ali je objekt možno priklopiti na komunalno infrastrukturo. Kaj takega naj ne bi izhajalo niti iz Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Meni, da je upravni organ zmotno uporabil materialno pravo, ko se je spustil v preverjanje izpolnjevanja pogojev, ki jih veljavni predpisi s področja odmere komunalnega prispevka ne določajo. Dodaja še, da si zavezanec s plačilom komunalnega prispevka zagotovi uporabo te infrastrukture, zato okoliščine, ali je objekt sploh mogoče priključiti na komunalno infrastrukturo, za odmero komunalnega prispevka niso relevantne.

5.Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in navaja, da Odlok o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih v Občini Piran ni nezakonit in meni, da to tudi ne izhaja iz sodbe Upravnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik.

6.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine sodnega in upravnega spisa.

K I. točki izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.Tožnik s tožbo izpodbija v uvodu navedeno odločbo in sklep v celoti, saj sodišču predlaga, naj odpravi tako sklep kot tudi odločbo.

9.Navedeni sklep, s katerim je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, ni upravni akt v smislu 2. člena in drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Z njim namreč ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke, niti ni bil z njim postopek odločanja o njegovih pravicah oziroma obveznostih končan. Gre za procesni sklep, izdan v postopku odločanja v upravni stvari, zoper katerega ni dopustna (samostojna) tožba v upravnem sporu. Je pa mogoče njegovo nezakonitost uveljavljati v upravnem sporu zoper upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, in sicer zaradi razlogov, zaradi katerih bi bil zaradi nezakonitosti sklepa nezakonit tudi (končni) upravni akt. Tak upravni akt je v tem primeru odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za odmero komunalnega prispevka. Ker pa tožnik v tožbi ne uveljavlja tožbenih razlogov v navedenem smislu, sodišče izpodbijane odločbe v tem pogledu ni presojalo.

10.V glavni stvari je med strankama v bistvu sporno, ali bi morala toženka tožniku za objekt, naveden v njegovi vlogi, odmeriti komunalni prispevek.

11.Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je bila v času izdaje izpodbijane določbe določena v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-2). Po tem zakonu je komunalni prispevek plačilo dela stroškov graditve nove komunalne opreme (216. člen ZUreP-2) oziroma prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme (217. člen ZUreP-2). Iz sedmega odstavka 216. člena oziroma petega odstavka 217. člena ZUreP-2 izhaja, da je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena možnost priključitve na novo in obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe.

12.Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka je v skladu s prvim odstavkom 220. člena ZUreP-2 lastnik zemljišča, ki je na novo opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo iz programa opremljanja.

13.Glede na določbe 221. in 222. člena ZUreP-2 se postopek za odmero komunalne opreme lahko začne bodisi zaradi gradnje bodisi zaradi izboljšanja opremljenosti. V primeru izboljšanja opremljenosti se po prvem odstavku 222. člena ZUreP-2 postopek začne po uradni dolžnosti. V primeru gradnje se postopek skladno s prvim odstavkom 221. člena ZUreP-2 začne na zahtevo zavezanca, in sicer neposredno na njegovo zahtevo oziroma, ko organ od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedena ureditev odmere komunalnega prispevka zaradi gradnje iz 221. člena ZUreP-2 izhaja iz zahtev 4. in 8. točke prvega odstavka 43. člena Gradbenega zakona (GZ), da mora objekt imeti minimalno komunalno oskrbo in da mora biti pred izdajo gradbenega dovoljenja plačan komunalni prispevek.

14.V tem primeru očitno ne gre za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zaradi gradnje nove komunalne opreme na podlagi 222. člena v zvezi s 216. členom ZUreP-2, saj to priznava sam tožnik, ko navaja, da so objekti na območju, na katerem se nahaja njegova parcela, že priključeni na vodovod, in sam izrecno izključuje 216. člen ZUreP-2 kot pravno podlago za odmero komunalnega prispevka. Poleg tega pa je na tej podlagi postopek odmere komunalnega prispevka mogoče začeti le po uradni dolžnosti.

15.Tožnikova vloga je torej zahteva za odmero komunalnega prispevka na podlagi prvega odstavka 221. člena ZUreP-2 zaradi gradnje, saj se zgolj na tej podlagi postopek lahko začne na zahtevo stranke. To podlago pa smiselno uveljavlja tudi v tožbi, ko navaja, da obveznost plačila komunalnega prispevka nastane zaradi načrtovane gradnje in s tem predvidene priključitve na komunalno opremo.

16.Na navedeni podlagi vloženi vlogi je treba na podlagi drugega odstavka 221. člena ZUreP-2 priložiti tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka. Tožnik je svoji vlogi, ki jo je vložil 23. 6. 2021, priložil gradbeno dovoljenje z dne 29. 8. 2011. Na toženkin poziv, naj vlogo dopolni s projektno dokumentacijo, potrebno za odmero komunalnega prispevka, ter s pogoji in soglasjem upravljavca komunalne infrastrukture, je v vlogi z dne 12. 10. 2021 odgovoril (pri tem pa vztraja tudi v tožbi), da so vsi podatki, potrebni za odmero komunalnega prispevka, razvidni iz javnih evidenc in predloženega gradbenega dovoljenja. Navedeno pomeni, da želi odmero komunalnega prispevka za objekt, zgrajen na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja z dne 29. 8. 2011.

17.V obravnavanem primeru torej ne gre za odmero komunalnega prispevka v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja, niti v zvezi s postopkom legalizacije objekta (za katerega sicer veljajo isti pogoji kot za običajen postopek izdaje gradbenega dovoljenja), temveč za specifično situacijo, ko tožnik želi doseči odmero komunalnega prispevka za objekt, zgrajen na podlagi že prej izdanega gradbenega dovoljenja.

18.Upravni organ se je v zvezi z možnostjo priključitve tega objekta na vodovodno omrežje v izpodbijani odločbi obširno ukvarjal zlasti z vprašanjem, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 7. člena Odloka o pomožnih objektih na kmetijskih in gozdnih zemljiščih (Ur. l. RS št. 80/2013, 56/2014). Tožnik pa v zvezi s tem v tožbi uveljavlja, da ta odlok ni relevantna podlaga za odmero komunalnega prispevka in se pri tem sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 205/2015.

19.Iz navedene sodbe res izhaja, da konkretni odlok nima narave občinskega prostorskega akta (to je akta, na podlagi katerega se lahko presoja dopustnost posega v prostor in izda gradbeno dovoljenje), saj ni bil sprejet v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Vendar pa ta odlok niti njegova zakonitost z vidika prostorske zakonodaje za presojo v tej zadevi nista odločilna, saj tožnik (kot rečeno) želi doseči odmero komunalnega prispevka za objekt, zgrajen na podlagi že izdanega gradbenega dovoljenja. Ustrezni prostorski predpisi so torej morali biti uporabljeni pri izdaji tega dovoljenja, organ pa je na izdano gradbeno dovoljenje vezan. Za presojo, ali je v tem primeru komunalni prispevek dopustno odmeriti, so zato pomembni pogoji iz gradbenega dovoljenja.

20.Prvostopenjski organ se po povedanem v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicuje tudi na vsebino tega dovoljenja. To dovoljenje pa v svojem izreku izrecno določa, da objekt ne bo imel priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Navedeno pomeni, da bi bila odmera komunalnega prispevka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tožniku bi namreč naložila plačilo komunalnega prispevka za priključitev na javno komunalno infrastrukturo, ki po pogojih gradbenega dovoljenja ni dovoljena.

21.Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na peti odstavek 217. člena ZUreP-2. Drži, da iz te določbe izhaja, da si zavezanec s plačilom komunalnega prispevka zagotovi uporabo komunalne infrastrukture, za katero mu je prispevek odmerjen. Ravno zato komunalni prispevek ne sme biti odmerjen za tisto komunalno opremo, na katero objekta dejansko ali pravno ni mogoče priključiti. Z odmero komunalnega prispevka se namreč ne more zagotoviti priključitev na komunalno opremo tam, kjer to v pravnem smislu ni dopustno ali v dejanskem ni mogoče. Ravno za tak primer gre v tej zadevi, ko (kot rečeno) po pogojih gradbenega dovoljenja tožnikov nezahtevni objekt kmečka lopa nima priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture.

22.Glede na navedeno v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka. Iz zgoraj pojasnjenih razlogov ostali razlogi, ki jih organ navaja v odločbi, tožnik pa izpodbija s tožbo, za odločitev posledično niso pravno pomembni in na odločitev o tožbi ne vplivajo. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ne da bi presojalo tudi ostale tožbene razloge.

K II. točki izreka

23.Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.