Jedro

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno.

Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi takrat obstoječe in izvršljive odločbe, strinjal se je z odlogom izvršbe in z odlogom odločanja o dolžnikovem ugovoru do odločitve o pritožbi zoper to odločbo, takoj po njeni odpravi s sodbo upravnega sodišča pa je predlog za izvršbo umaknil. S takim postopanjem upnik dolžniku stroškov ugovora, ki niti ni bil utemeljen, ni povzročil neutemeljeno, zato jih dolžnik kljub poznejši odpravi izvršilnega naslova in posledični ustavitvi postopka krije sam.

Neutemeljenosti povzročitve stroškov upniku prav tako ni mogoče očitati v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Upnik se je z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in z odložitvijo odločanja o ugovoru za isto obdobje strinjal, sodišče pa je zaradi upnikovega strinjanja izvršbo odložilo na podlagi 72. člena (odlog na predlog upnika) in ne na podlagi 71. člena ZIZ (odlog na predlog dolžnika), zato kljub odlogu niti ni mogoče govoriti o dolžnikovem uspehu s predlogom. S svojim ravnanjem je upnik odložil svoje sodno varstvo in omogočil, da se neposredna izvršilna dejanja na dolžnikovo nepremično premoženje v tem času niso opravljala, na ta način pa je tudi preprečil nastanek nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnikovo opisano postopanje predstavlja skrbno in ekonomično ravnanje, ki mu ni mogoče pripisati kakršnekoli krivde za nastanek dolžnikovih stroškov, posledično pa mu jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo in jih mora dolžnik kriti sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se umik ugovora z dne 31. 8. 2018 vzame na znanje (1. točka izreka sklepa) in da mora dolžnik sam kriti svoje stroške ugovora in predloga za odlog izvršbe z dne 31. 8. 2018 (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper 2. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika 16. 8. 2018 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, izvršljive odločbe RS, MF, FURS, DT 000/2016 z dne 23. 12. 2016. Dolžnik je izdanemu sklepu ugovarjal, hkrati pa je vložil tudi predlog za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu. Ker se je upnik z odlogom strinjal, je sodišče s sklepom z dne 2. 10. 2018 izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu. Dne 10. 5. 2019 je sodišče upnika pozvalo, naj sporoči, ali se strinja, da sodišče do pravnomočne odločitve o odločbi DT 000/2016 z dne 23. 12. 2016 odloži tudi odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je do tedaj odložena tudi oprava izvršbe in bi bila odločitev o ugovoru zgolj formalnega pomena, odpira pa se tudi vprašanje, ali bo odločba, na kateri temelji predlog za izvršbo, tedaj sploh še veljavna. Upnik je z vlogo z dne 14. 5. 2019 z odlogom odločitve o ugovoru soglašal. 7. Dne 24. 3. 2021 je upnik vložil vlogo, s katero je predlog za izvršbo umaknil z obrazložitvijo, da je bila inšpekcijska odločba, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, razveljavljena s strani upravnega organa. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 3. 2021 izvršilni postopek ustavilo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi pri dolžnikovih nepremičninah, dolžnika pa je z dopisom pozvalo, naj sporoči, ali glede na ustavitev postopka umika ugovor z dne 31. 8. 2018. Dolžnik je z vlogo z dne 26. 3. 2021 sporočil, da ugovor umika, saj zanj nima več pravnega interesa, da pa vztraja pri povračilu stroškov ugovora in odloga, saj upnik predloga ni umaknil zaradi poplačila, temveč zaradi odprave izvršilnega naslova, zato gre za stroške, ki so nastali po krivdi upnika in jih je po šestem odstavku 38. člena ZIZ upnik dolžan dolžniku povrniti.

8. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sklepa z dne 16. 4. 2021, ki ni predmet pritožbene presoje, umik ugovora vzelo na znanje, z izpodbijano 2. točko izreka sklepa z dne 16. 4. 2021 pa je odločilo, da dolžnik svoje stroške ugovora in predloga za odlog izvršbe krije sam.

9. Odločitev v zvezi s stroški ugovora je materialnopravno pravilna. Pritrditi je sicer pritožbi, da določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha iz ZPP in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.1 Vendar pa so neutemeljene zahteve dolžnika, da bi sodišče o stroških moralo v konkretnem primeru odločiti le na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. V okviru omenjenih posebnosti izvršilnega postopka je namreč kot odločilno treba upoštevati, da upnik v izvršilnem postopku že razpolaga z izvršilnim naslovom (za razliko od pravdnega postopka, v katerem si izvršilni naslov šele prizadeva pridobiti). Vsak umik izvršilnega predloga zato še ne pomeni avtomatično pravice dolžnika do povrnitve stroškov pred umikom vloženega ugovora, temveč je v vsakem konkretnem primeru treba presoditi upnikove razloge za umik predloga in subjektivno potrebnost dolžnikovega ugovora ter tudi v primeru umika primarno upoštevati krivdni princip iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je povzročil neutemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje je torej v okviru presoje subjektivne potrebnosti ugovora pravilno in upravičeno presojalo, ali je bil dolžnikov ugovor utemeljen in ali je bil uspešen oziroma ali je dolžnik z njim dosegel varstvo svojih pravic v tem postopku. Pritožbenim navedbam, da za tako postopanje ni imelo podlage, glede na opisano ni mogoče slediti.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so bile dolžnikove ugovorne navedbe neutemeljene. Obrazložilo je, da dolžnik ni izkazal, da niso bili podani pogoji za dovoljenost nepremičninske izvršbe po 208. členu Zakona o davčnem postopku, pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova pa zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ni mogoče presojati in pravno upoštevni ugovorni razlog po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavlja šele odprava, razveljavitev ali sprememba izvršilnega naslova, česar dolžnik v ugovoru ni zatrjeval. Višje sodišče tem razlogom pritrjuje, dolžnik pa jim v pritožbi konkretizirano niti ne nasprotuje. Ugotovitev neutemeljenosti ugovora pomeni, da bi ga sodišče, če bi prišlo do odločanja, zavrnilo, kar pomeni, da dolžnik z njim uspeha ne bi dosegel in svojih pravic ne bi uspešno zavaroval oziroma svojega pravnega položaja v tem postopku ne bi izboljšal. Na to ugotovitev ne vpliva niti pritožbeno uveljavljanje, da je bil ugovor potreben zaradi dosega odloga izvršbe. Odlog je bil namreč predlagan do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in ne do odločitve o ugovoru, tudi sicer pa je bila izvršba s sklepom z dne 2. 10. 2018 zaradi upnikovega strinjanja odložena na podlagi 72. člena in ne na podlagi 71. člena ZIZ, zato ugovor ni bil pogoj za odlog oziroma k odlogu ni prispeval. 12. Po drugi strani je upnik predlog za izvršbo vložil na podlagi takrat obstoječe in izvršljive odločbe, strinjal se je z odlogom izvršbe in z odlogom odločanja o dolžnikovem ugovoru do odločitve o pritožbi zoper to odločbo, takoj po njeni odpravi s sodbo Upravnega sodišča I U 1598/2020 z dne 16. 2. 2021 pa je predlog za izvršbo umaknil. Višje sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da s takim postopanjem upnik dolžniku stroškov ugovora, ki niti ni bil utemeljen, ni povzročil neutemeljeno, zato jih dolžnik kljub poznejši odpravi izvršilnega naslova in posledični ustavitvi postopka krije sam.

13. Neutemeljenosti povzročitve stroškov upniku prav tako ni mogoče očitati v zvezi z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe. Kot je bilo že povedano, se je upnik z dolžnikovim predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve o izvršilnem naslovu in z odložitvijo odločanja o ugovoru za isto obdobje strinjal, čeprav je v trenutku vložitve predloga za izvršbo razpolagal z izvršljivim izvršilnim naslovom. Sodišče je s sklepom z dne 2. 10. 2018, ki je postal pravnomočen, zaradi upnikovega strinjanja izvršbo odložilo na podlagi 72. člena (odlog na predlog upnika) in ne na podlagi 71. člena ZIZ (odlog na predlog dolžnika), zato kljub odlogu niti ni mogoče govoriti o dolžnikovem uspehu s predlogom. S svojim ravnanjem je upnik odložil svoje sodno varstvo in omogočil, da se neposredna izvršilna dejanja na dolžnikovo nepremično premoženje v tem času niso opravljala, na ta način pa je tudi preprečil nastanek nadaljnjih izvršilnih stroškov. Upnikovo opisano postopanje po oceni višjega sodišča predstavlja skrbno in ekonomično ravnanje, ki mu ni mogoče pripisati kakršnekoli krivde za nastanek dolžnikovih stroškov, posledično pa mu jih tudi ni mogoče naložiti v plačilo in jih mora dolžnik kriti sam.

14. Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, zato sam krije stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sklep II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010.