Up-45/93

4/4-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. B. iz L. na seji dne 4/4-1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 785/92 z dne 26/8-1992 v zvezi z odločbo Republiškega urbanističnega inšpektorja št. 356-10-160/92-SK/MR z dne 4/8- 1992 in odločbo urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe št. 356.2-0471/92-6-PS z dne 19/5-1992 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene odločbe. Meni, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave v povezavi s pravico do pravnega sredstva po njenem 25. členu. Sodišče bi po njegovem mnenju moralo na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, v nadaljevanju: ZUS) samo ugotoviti dejansko stanje, saj naj bi iz dokazil v spisu očitno izhajalo, da je dejansko stanje drugačno, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Šele potem naj bi sodišče zadostilo jamstvom iz 23. člena Ustave. Če pa sodišče tudi v takem primeru sledi dejanskemu stanju, kot ga je ugotovil upravni organ, ni več zagotovljena ločitev sodne in izvršilne veje oblasti. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovno sodišče je tožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da v upravnem sporu pritožnik ne more uveljavljati novih dejstev in dokazov, ki jih je imel možnost uveljavljati v upravnem postopku, pa jih ni. Pritožnik nasprotno meni, da pomeni nemožnost uveljavljanja novih dejstev in dokazov v upravnem sporu kršitev pravice do sodnega varstva.

Ustavna pritožba v tem delu ni utemeljena. Kolikor pritožnik besedilo določbe tretjega odstavka 39. člena ZUS "če je na podlagi ... dokazil, ki so v spisu, očitno, da ..." razlaga tako, kot da že zakon sodišču v upravnem sporu nalaga dolžnost presoje novih dejstev in novih dokazov, nima prav. ZUS namreč ureja upravni spor kot spor o zakonitosti upravnega akta in ne kot spor polne jurisdikcije. Presoja zakonitosti pa pomeni preizkus tistih dejstev, ki so bile upravnemu organu na voljo ob izdaji izpodbijanega akta. Nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je zato izpodbojni razlog le tedaj, ko je razlog zanj na strani upravnega organa. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe - pritožnik pa tega tudi ne izpodbija - je v upravnem postopku imel možnost predložitve lokacijskega dovoljenja. Odločba Vrhovnega sodišča torej ni v nasprotju z 39. členom ZUS.

Ureditev upravnega spora kot spora o zakonitosti upravnega akta pa tudi ni v nasprotju z Ustavo. Po prvem odstavku 157. člena Ustave odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. Ustava torej jasno določa upravni spor le kot spor o zakonitosti upravnega akta. Drugačno stališče bi bilo tudi v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, po katerem upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Vsebinsko odločanje v zadevah, ki so sicer v pristojnosti uprave, bi namreč pomenilo prenos njenih pristojnosti na sodišče.

Člen 23 Ustave, katerega kršitev zatrjuje pritožnik, je sicer - če gledamo njegovo besedilo izolirano, ne skupaj z drugimi ustavnimi določbami - res napisan tako, kot da Ustava zagotavlja vsem pravicam, ne le premoženjskim oziroma civilnopravnim (analogna določba prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin govori namreč izrecno le o civilnih pravicah) enako sodno varstvo, iz česar bi bilo možno sklepati, da bi moralo iti pri tem tudi za enak obseg sodnega varstva (v vseh primerih za t.i. sodno varstvo polne jurisdikcije). Toda tretji odstavek 15. člena Ustave dopušča omejevanje človekovih pravic ne le s pravicami drugih, ampak tudi "v primerih, ki jih določa ta ustava". V skladu s tem je tudi pri interpretaciji obsega ustavne pravice iz 23. člena Ustave treba upoštevati omejitev, ki jo v obseg te ustavne pravice na področju upravnega sodstva (pri upravnem sporu) vnaša že opisana določba 157. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave torej ne pomeni nujno enakega obsega presoje v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah in dolžnostih.

V obravnavanem primeru torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, od odločitve pa tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senatadr. Lovro Šturm