Jedro

S tem, ko je tožeča stranka v polje 8 UCD sebe navedla kot carinskega zavezanca, je prevzela obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1566/98-8 z dne 13.1.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 5.5.1998, s katero ji je carinski organ prve stopnje naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 274.178,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 4.8.1994. Blago, ki ga je tožeča stranka uvozila po navedeni UCD za uporabnika S. d.o.o. D. (v nadaljevanju uporabnik) na podlagi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93) in za katerega je bila ob uvozu oproščena plačila carine in drugih davščin (plačala je le 1% carinske evidence), ni bilo izvoženo nazaj v tujino, kot se je zavezal uporabnik blaga z izjavo, ki jo je tožeča stranka ob uvozu priložila uvozni carinski deklaraciji. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je v rubriko 8 UCD z dne 4.8.1994 vpisana kot carinski zavezanec. Glede na določbo 24. člena CZ/76 (po kateri je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prenaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu dolžan plačati carino), je tožeča stranka s tem, ko je v polje 8 UCD navedla kot carinskega zavezanca sebe, prevzela obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil. Ker je bila tožeča stranka pred izdajo odločbe prvostopnega organa pozvana, da predloži dokaze o izpolnitvi izvoznih obveznosti uporabnika, je neutemeljen ugovor, da ni imela možnosti sodelovati v postopku pred izdajo odločbe. Ker je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, saj za takšno dejansko stanje obstojijo listinski dokazi v upravnih spisih, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj razpiše glavno obravnavo.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in 22. člen Ustave RS, ker je odločalo brez glavne obravnave in ker tožeči stranki ni vročilo odgovora na tožbo. V tožbi je navajala dejstva, dokaze in pravna naziranja, o katerih se sodišče ni izjavilo. S tem je kršilo pravico stranke do izjave v postopku. Zahteva stranke za odločitev na glavni obravnavi je predpisana kumulativno, kar pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati samo enega pogoja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem primeru, po presoji pritožbenega sodišča, odgovorilo na vse tožbene navedbe, ki bi lahko vplivale na odločitev. Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da se ni izjavilo o dejstvih, dokazih in pravnih naziranjih. Sploh pa, če tega ugovora niti ni konkretizirala.

Tožeča stranka očita nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v pritožbi, tako kot v tožbi, ničesar konkretno ne navaja. Zato je tudi presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo pravilno in popolno ugotovljeno v upravnem postopku in ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, če je odločalo na seji. Prav tako ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, če tožeči stranki ni vročila odgovora na tožbo tožene stranke, saj ta v njem navaja le, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.