Jedro

Toženec je huje kršil prometne predpise, medtem ko drugi voznici ni moč očitati nobene kršitve prometnih predpisov, niti da je v dani situaciji reagirala slabše, kot bi to storil povprečen voznik, ki bi se znašel v takšni situaciji. Zato ni podlage za ugotovitev vozničine soodgovornosti za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v:

I. točki izreka tako, da sta toženki poleg prisojenega zneska solidarno dolžni plačati tožeči stranki še znesek 920,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 220.619,77 SIT od dne 16.9.2005 do dne 31.12.2006 in od zneska 920,63 EUR od dne 1.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo in

II. točki izreka tako, da sta toženki solidarno dolžni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 181,94 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Toženki sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 114,94 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 2.148,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 514.780,00 SIT od dne 16.9.2005 do dne 31.12.2006 in od zneska 2.148,13 EUR od dne 1.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo; kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je zavrnilo (I. točka izreka); glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 287,92 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku vključno z vsemi stroški postopka v celoti ugodi, podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je voznica V. V. soodgovorna za obravnavano prometno nezgodo. Navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je V. V. ravnala slabše, kot bi ravnal povprečen voznik. Izsiljevanje prednosti s strani voznika A. M. je bilo za V. V. nepričakovano, potrebno je bilo nenadoma in hitro reagirati. Za njeno soodgovornost ni dovolj samo ugotovitev, kakšna naj bi bila njena najbolj popolna reakcija na dano situacijo. Nikakor ji ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode. Kršila ni nobenih predpisov, v dani situaciji pa je odreagirala po svojih sposobnostih. A. M. pa je zagrešil zelo hudo kršitev prometnih predpisov. Ugotovitev izvedenca glede možnosti preprečitve trčenja ni brezpogojna. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica V. V. zaradi nepravilnega načina reagiranja soodgovorna za obravnavano prometno nezgodo. Ob dejanskih ugotovitvah, da je pokojni A. M. s svojim vključevanjem na prednostno cesto, po kateri se je pripeljala voznica V. V., le-tej izsilil prednost in s tem huje kršil predpise o varnosti cestnega prometa, ker se pred vključevanjem na prednostno cesto ni dovolj prepričal, ali mu prometne razmere omogočajo varno vključevanje, ali pa je bolje, da z vključevanjem še počaka in pusti to vozilo peljati mimo, s čimer je povzročil kritično situacijo, na katero je voznica V. V. reagirala z zaviranjem in umikanjem v desno, v posledici česar jo je zaneslo na kolesarsko stezo, kjer je zadela kolesarko; da voznica V. V. dovoljene hitrosti ni prekoračila in tako ni kršila prometnih predpisov, sodišče druge stopnje ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da je voznica V. V. soodgovorna za obravnavano prometno nesrečo. Res je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju navedel, da bi voznica lahko preprečila trčenje s kolesarko s pravilnim zasukom krmila; da ni odreagirala z ekstremnim zaviranjem, kar po izvedenskem mnenju pomeni, da je bilo njeno vozilo še vedno vodljivo in bi lahko reagirala z zasukom krmila v desno in zaviranjem in bi do konca ustja priključka stranske ceste lahko za cca. 20 km/h zmanjšala hitrost, medtem pa bi voznik A. M. že dosegel hitrost najmanj 30 km/h in bi tako za njim lahko nadaljevala z vožnjo, ne pa da se je poševno gibala proti kolesarski stezi, kjer je trčila v kolesarko. Vendar pa zgolj dejstvo, da obstaja neka teoretična možnost, da bi voznica v dani situaciji lahko preprečila trčenje, ne zadostuje za ugotovitev njene soodgovornosti, kar velja zlasti ob dejstvu, da voznici ni mogoče očitati, da je kršila prometne predpise. Nadalje pa tudi ni mogoč materialnopravni sklep, da je s svojim načinom reagiranja odreagirala slabše, kot bi na dano situacijo reagiral povprečen voznik. Izsiljevanje prednosti s strani voznika A. M. je bilo zanjo nepričakovano, potrebno je bilo nenadoma in hitro reagirati. Reagirala je po svojih najboljših močeh in ji ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode, ki se v prometu odraža s pravilom defenzivne vožnje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je napravilo navedeni napačen materialnopravni zaključek. Zaradi navedenega, zlasti torej ob upoštevanju, da je voznik A. M. huje kršil prometne predpise, medtem ko voznici V. V. ni moč očitati nobene kršitve prometnih predpisov, niti da je v dani situaciji reagirala slabše, kot bi to storil povprečen voznik, ki bi se znašel v takšni situaciji, ni podlage za ugotovitev vozničine soodgovornosti za obravnavani škodni dogodek, zato je bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se pri vtoževani terjatvi 30 % soprispevek voznice V. V. ne upošteva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka oškodovanki M. P. poravnala škodo iz škodnega dogodka z dne 27.10.2003 v skupnem znesku 735.400,00 SIT oziroma 3.068,76 EUR, kar predstavlja vtoževani znesek. Ob upoštevanju 70% soprispevka voznika A. M. je toženkama naložilo v plačilo znesek 2.148,13 EUR. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da sta toženki poleg prisojenega zneska solidarno dolžni plačati tožeči stranki še preostali vtoževani znesek, to je 920,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 220.619,77 SIT od dne 16.9.2005 do dne 31.12.2006 in od zneska 920,63 EUR od dne 1.1.2007 dalje do plačila. Zaradi navedenega in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožeče stranke ugodilo in ustrezno spremenilo z njo izpodbijano sodbo (358. člen ZPP v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (1)).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku (2)). Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem pravdnem postopku, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. O stroških postopka je sodišče odločalo glede na uspeh v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Celotne stroške tožeče stranke do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v znesku 181,94 EUR. Sama odmera teh stroškov ni bila predmet pritožbene graje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravdne stroške (II. točka izreka) spremenilo tako, da sta toženki solidarno dolžni tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 181,94 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožeča stranka uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pritožbene stroške, katerih višino je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 114,94 EUR, kar predstavlja strošek za plačilo sodne takse za pritožbo. Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroška za plačilo sodne takse v priglašeni višini (195,00 EUR) ampak zgolj v navedenem znesku, saj je bila, ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (3) (4. odstavek 25. člena in Tar. št. 3/1 ZST), dolžna plačati samo navedeni znesek.

(1) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D. (2) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP.

(3) Uradni list SRS, št. 1/90 in spremembe, ZST.