Jedro

Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (2. alineja 67. člena ZPIZ-1). Spremembe v zdravstvenem stanju tožnik narekujejo njegovo razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti po drugi alinei drugega odst. 60. člena ZPIZ-1. Vendar ob preostali delovni zmožnosti tožnika ni izkazana potreba, da bi drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami bil zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji. Sodišče prve stopnje je zato zmotno zaključilo, da je v predmetni zadevi izpolnjen dejanski stan iz druge alinee 67.člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu (I., II., III. in V. točki izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 17. 1. 2011 in št. ... z dne 10. 6. 2010, se stroškovno zavrne." Pritožba tožnika se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2011 in št. ... z dne 10. 6. 2010 (I. točka izreka) tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2010 zaradi bolezni in mu od 1. 6. 2010 dalje priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da o višini in izplačevanju invalidske pokojnine odloči s posebnim upravnim aktom v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tej podlagi od dneva vložitve prve zahteve je zavrnilo (IV. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi 430,04 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka izpodbija ugoditveni del sodbe v I., II., III. in V. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je v okoliščinah konkretnega primera zmotno uporabljen 2. odstavek 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodna izvedenka je sicer podala mnenje, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic voznika motornih vozil za 50 % ali več, kar ustreza II. kategoriji invalidnosti. Ugotovila je, da tožnik ni več zmožen opravljati poklica voznika motornih vozil, pač pa je zmožen v polnem delovnem času opravljati lažje fizično delo, brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodjih, ne ponoči, brez dela z nevarnimi stroji ali kjer je večje tveganje za poškodbo od 30. 8. 2007 dalje. Sodišče je tožnika ob takšnem mnenju razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2010 dalje in mu priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, čeprav ni izpolnjen celoten zakonski dejanski stan iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1, saj ni dokazano, da je za drugo ustrezno delo zmožen po predhodni poklicni rehabilitaciji. Ker se sodišče niti ne spušča v izpolnjenost pogoja zmožnosti za drugo delo z ali brez poklicne rehabilitacije, izhaja iz zmotne razlage 67. člena ZPIZ-1. Glede razlage in uporabe navedene določbe ZPIZ-1 se sklicuje na sodno prakso v zadevah Psp 288/2013, Psp 67/2014 in Psp 159/2014. Le podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da se sodna izvedenka pogoja iz 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 ni dotaknila, uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Nasprotuje tudi stroškovnemu izreku sodbe tako po temelju kot višini. Tudi če bi tožnik bil upravičen do povračila stroškov postopka, ti niso priznani v pravilni višini. V skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi je mogoče priznati 167,70 EUR ne pa 183,30 EUR nagrade za postopek ter 154,80 EUR in ne 169,20 EUR nagrade za narok. Pomeni, da bi bilo mogoče zakonito odmeriti skupaj največ 393,45 EUR, ne pa 430,04 EUR, seveda ob predpostavki, da bi bila izdana zakonita ugoditvena sodba.

Tožnik po pooblaščeni odvetnici izpodbija zavrnitveni del sodbe (IV. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti oz. podrejeno podlaga razveljavitev in vrnitev zadev v tem delu v novo sojenje.

Meni, da izvedensko mnenje mag. A.A. ne odraža njegovega dejanskega zdravstvenega stanja oz. to ni popolno ugotovljeno. Izvedenka ga ni osebno pregledala, ugotovitve in mnenje pa je oprla na zdravstveno dokumentacijo v spisu in na mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C., ki naj bi bilo nekonsistentno in zato neuporabno. Poleg tega naj bi bilo mnenje navedenega organa z dne 5. 6. 2013 in 13. 9. 2013 samo s seboj v nasprotju ko ugotavlja, da je preiskovančeva delovna zmožnost na dan 7. 1. 2011 zmanjšana za manj kot 50 %, v dopolnilnem mnenju pa, da za delo poklicnega voznika več ni sposoben. Poudarja še, da je izredno slabega zdravstvenega stanja, da praktično ni sposoben za samostojno življenje, da potrebuje pomoč druge osebe pri zadovoljevanju življenjskih opravilih, težko diha, ga duši, čuti močne bolečine, slabo prenaša napore, preskakuje mu srce, zatekajo noge, ima bolečine v kolkih in bolečine okrog srca. Trpi tudi depresijo, zaradi česar je pretirano zaskrbljen, anksiozen, brez volje do življenje. Ni sposoben za nobeno pridobitno delo, kar je že ugotovil bosanski nosilec zavarovanja, ki ga je razvrstil v I. kategorijo invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

V pisnem odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe, predlaga zavrnitev njene pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, tožnikova pritožbo pa ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, ki jih obe stranki sicer zatrjujeta, vendar ne obrazlagata. Hkrati ugotavlja, da so pravno odločilna dejstva sicer dovolj razčiščena, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno zmotno uporabljeno.

K pritožbi tožene stranke: Pravna podlaga za pritožbeno rešitev izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). V drugi alinei 67. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Pogoji so v navedeni določbi ZPIZ-1 predpisani kumulativno in morajo biti izpolnjeni hkrati. Zgolj II. kategorija invalidnosti zaradi zmanjšane zmožnosti za svoj poklic za 50 % ali več, ni zadostna za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V primeru preostale delovne zmožnosti ob razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti morata biti izkazana še starost, višja od 50 let, ter nezmožnost za drugo ustrezno delo brez predhodne poklicne rehabilitacije. Torej takšno dejansko zdravstveno stanje, da je zavarovanca s poklicno rehabilitacijo potrebno usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela ali poklica. Poklicna rehabilitacija je glede na 80. člen ZPIZ-1 namreč celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi, bodisi za drug poklic ali delo tako, da se lahko ustrezno razporedi oz. zaposli in ponovno vključi v delovno okolje oz. se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, s tem da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z tehničnimi pripomočki.

Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno ne glede na to, da tudi sicer tožniku zaradi presežene starosti 50 let na dan nastanka II. kategorije invalidnosti, pravica do poklicne rehabilitacije sploh ni zagotovljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sta povzeti mnenji obeh invalidskih komisij iz predsodnega postopka. Po njih je pri tožniku od 13. 5. 2008 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo na delovnem mestu voznika motornih vozil, na katero je bil razporejen. Vendar pa je tožnik po teh mnenjih s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti še nadalje zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu, ki ni terensko, v dopoldanski izmeni, ne pri delih z nevarnimi stroji in brez dvigovanja bremen nad 10 kg.

Povzeto je tudi mnenje fakultetne komisije pri B. fakulteti Univerze v C. (v nadaljevanju: fakultetna komisija), pri podaji katerega so sodelovali specialist diabetolog, nevrolog in psihiater. Na podlagi stare in novejše medicinske dokumentacije ter izvida osebnega pregleda je fakultetna komisija ocenila, da tožnik zaradi depresivne motnje, sladkorne bolezni in s tem povezanih zapletov, cervikalega sindroma in arterijske hipertenzije, ni sposoben za delo poklicnega voznika tovornjaka ali avtobusa. Hkrati je ta sodno izvedenski organ ocenil, da je ob navedenih zdravstvenih spremembah tožnik še zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu, ki ni terensko, v dopoldanski izmeni, ne pri nevarnih strojih, brez dvigovanja bremen nad 10 kg od 13. 5. 2008 dalje.

Končno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzeto še izvedensko mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa mag. A.A. z dne 28. 1. 2014, na katero je sodišče prve stopnje oprlo ugoditveni del sodbe. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da ima tožnik sladkorno bolezen od leta 1992, ki jo je do novembra 2011 zdravil s tabletami, od tedaj dalje pa z inzulinom, diabetično nevropatijo z zapletom, degenerativne spremembe hrbtenice, zvišan krvni tlak, hipertenzivno srčno bolezen, kronični bronhitis in mešano anksiozno depresivno motnjo s simptomi nervoze, nespečnosti, razdražljivosti in slabe koncentracije. Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja izvedenka ocenjuje, da je delovna zmožnost tožnika za poklic voznika motornih vozil zagotovo zmanjšana za več kot 50 %, da pa je zmožen v polnem delovnem času opravljati lažje fizično delo, brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodjih, ne ponoči, brez dela z nevarnimi stroji ali kjer je večje tveganje za poškodbe.

Navedene spremembe v zdravstvenem stanju sicer narekujejo razvrstitev tožnika v II. kategorijo invalidnosti po drugi alinei drugega odst. 60. člena ZPIZ-1. Vendar pa ob sočasno izkazani preostali delovni zmožnosti za poln delovni čas za lažje fizično delo z že navedenimi omejitvami, sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne dejanske podlage za sklepanje, da bi bila pri tožniku potrebna poklicna prekvalifikacija. Takšna potreba namreč ne izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A.A., kot pravilno poudarja tožena stranka, niti iz mnenja fakultetne komisije. Zaključek sodišča prve stopnje o potrebni poklicni rehabilitaciji je tako brez vsakršne strokovno medicinske izvedenske podlage, in je očitno izključna posledica zmotne razlage in uporabe materialnega prava. Ob pravilni razlagi in uporabi 2. alinee 67. člena ZPIZ-1 na način, kot je podrobneje utemeljeno v 8. točki te obrazložitve, v predmetni zadevi ni pogojev za izdajo ugoditvene sodbe.

Ob preostali delovni zmožnosti tožnika ni izkazane potrebe, da bi drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami bil zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji. Torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost. Materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je v predmetni zadevi izpolnjen dejanski stan iz druge alinee 67.člena ZPIZ-1 je zato zmotna. To pa hkrati pomeni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odpravilo pravilna in zakonita zavrnilna posamična upravna akta iz predsodnega upravnega postopka, in tožniku nezakonito priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu (I. II. in III. tč. izreka) na podlagi 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo potrebno poseči tudi v stroškovni izrek izpodbijane sodbe (V. točka izreka). Zaradi neuspeha v sporu namreč tožnik v skladu s 154. členom ZPP sam trpi stroške za delo pooblaščene odvetnice v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

K pritožbi tožnika: Iz strokovno medicinskih razlogov, zaradi katerih je pri tožniku do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 17. 1. 2011 še bila ugotovljena preostala delovna zmožnost za II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, je morala brezuspešna ostati njegova pritožba zoper zavrnilni del sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je z izpodbijanim zavrnilnim delom tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do invalidske pokojnine na tej podlagi.

Res je sicer, da je po mnenju fakultetne komisije, pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, po mnenju izvedenke posameznice pa II. kategorija invalidnosti. Vendar pa navedeno razhajanje samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve, kot je razsojeno v izpodbijani IV. tč. izreka. Sodišče prve stopnje je imelo v sodno izvedenskih mnenjih strokovno medicinsko dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v I. kategorijo. Ni namreč izkazano, da do izdaje izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu, več nebi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Ravno nasprotno. Dokazano je, da je pri njem še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo, ob upoštevanju že navedenih omejitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov Tožnik v pritožbenem postopku nadalje ne more uspešno zatrjevati, da naj izvedensko mnenje dr. A.A. ne bi odražalo dejanskega zdravstvenega stanja. Takšne pomisleke bi lahko kvečjemu uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz listin sodnega spisa pa ne izhaja, da bi imel sam ali njegova pooblaščena odvetnica na navedeno izvedensko mnenje sploh kakšne pripombe.

Drugačne odločitve od izpodbijane ne pogojuje niti pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da praktično ni zmožen za samostojno življenje niti dejstvo, da je pri tujem nosilcu zavarovanja že razvrščen v I. kategorijo invalidnost, saj se po Mednarodnem sporazumu o socialni varnosti med BiH in R Slovenijo (Uradni list RS št. 37/o8 - MP 10/08), invalidnost ocenjuje po nacionalni zakonodaji vsake od držav pogodbenic. V kolikor je pri tožniku dejansko prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, kot zatrjuje v pritožbi, ima namreč možnost, da na podlagi novejše listinske medicinske dokumentacije, bodisi pri tujem ali slovenskem nosilcu zavarovanja vloži novo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ker tožnikova pritožba ni utemeljena, jo je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano IV. tč. sodbe sodišča prve stopnje. Hkrati je bilo ob uporabi 154. člena ZPP potrebno odločitvi, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Enako velja glede priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo tožene stranke. Z njim tožnik ni v ničemer pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve, zato jih glede na 155. člen ZPP ni mogoče šteti za potrebne.