Jedro

Presoja razlogov glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obt. R.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 14.5.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku odločilo, da se zoper obt. R.V. podaljša pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 4.6.2003 pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obs. R.V. je dne 24.6.2003 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. V zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, iz katerega razloga iz 1. odstavka 420. člena ZKP vlaga to izredno pravno sredstvo, pač pa navaja, da dokazni postopek ni izkazal utemeljenega razloga za sum, da je obt. R.V., storil očitana kazniva dejanja, čeprav je zoper njega že vložena obtožnica. Trdi, da izpisi telefonskih razgovorov, na katerih izključno temelji obtožnica, glede na določilo 150. člena ZKP nimajo značaja dokazov oziroma da se zapisi pogovorov, pridobljeni s pomočjo ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ne morejo uporabiti kot samostojen dokaz. Navaja tudi, da sodišči tudi nista zadovoljivo obrazložili, katere so tiste konkretne okoliščine, ki opravičujejo podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti ter da tudi nista obrazložili, zakaj je pripor neizogibno potreben. Po njegovem mnenju okoliščina, da je bil obt. R.V. že obsojen, vendar ne zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ne more biti relevantna, prav tako pa tudi ostali postopki, ki naj bi tekli zoper njega, ne morejo biti zanj obremenilni. Trdi tudi, da se obtožencu očita le posredno sodelovanje pri izvrševanju kaznivih dejanj, zaradi česar ne vzdrži stališče, da je tudi obtoženec neposredno ogrožal življenje, zdravje in integriteto tujcev, ki so ilegalno prestopili mejo. Končno še navaja, da ni nobenega utemeljenega razloga, da bi obtoženec ponavljal izvrševanje kaznivih dejanj, saj živi pri starših in ima zagotovljena vsa potrebna sredstva za preživljanje. Zato predlaga, da se pripor zoper obt. R.V. odpravi, podrejeno pa predlaga, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je utemeljenost suma, da je obtoženec storil kazniva dejanja, s pravnomočnostjo obtožnice v zadostni meri izkazana, pri čemer tudi ni mogoče slediti zatrjevanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izsledkov telefonskih pogovorov ni mogoče uporabiti kot dokaz. Po njenem mnenju so razlogi o obstoju ponovitvene nevarnosti v obeh izpodbijanih sklepih v zadostni meri obrazloženi, prav tako pa tudi okoliščine, ki zadevajo varnost ljudi glede na razmere, v katerih so se pri prečkanjih državne meje znašli prebežniki. Ni tudi mogoče pritrditi pomislekom glede vprašanja sorazmernosti pripora, v katerem se obtoženec nahaja od 20.9.2002 dalje, to trajanje pripora pa glede na obseg zadeve ni nesorazmerno dolgo. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. R.V. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. R.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zoper obt. R.V. vložena obtožnica je postala pravnomočna dne 3.2.2003. S tem ko obtoženčev zagovornik zatrjuje, da dokazni postopek ni izkazal utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Res je sicer, da obtožnica temelji tudi na podatkih, pridobljenih z uporabo prikritih ukrepov, ki jih je preiskovalni sodnik dovolil, zmotno pa je mnenje zagovornika, da gre za nedovoljene dokaze.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje obtoženčevega zagovornika, da v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ni zadovoljivo obrazloženo, kateri so tisti konkretni razlogi in tiste okoliščine, ki opravičujejo podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, in kateri so tisti razlogi, zaradi katerih je podaljšanje pripora nujno in neizogibno sredstvo. Enako je trdil že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, vendar mu je pritožbeno sodišče podrobno pojasnilo, da je realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja podana ne le zato, ker je brez zaposlitve, temveč zato, ker je bil že pravnomočno obsojen, in sicer v letu 2000 zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, ker zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki. Obrazloženo je tudi, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno zaradi varnosti ljudi. O tem so na 3. strani sklepa prvostopenjskega sodišča navedeni podrobni razlogi. Po obtožnici sicer obt. R.V. naj ne bi neposredno deloval kot vodnik tujcev pri prehodih čez državno mejo, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi stališču njegovega zagovornika, da obtožencu ni mogoče očitati, da s svojim ravnanjem ni prispeval k ogrožanju varnosti prebežnikov, saj je bil, kot mu obtožnica očita, član dobro organizirane združbe, ki se je ukvarjala s kriminalnimi ravnanji, storil pa naj bi kar osem kaznivih dejanj. Prav tako so v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora navedeni razlogi o sorazmernosti pripora, pri čemer je sodišče upoštevalo zlasti obseg kriminalne dejavnosti, katere je obtožen, ter tudi čas odvzema prostosti, pojasnjeno pa je tudi, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Niso podane zatrjevane kršitve zakona. Zato in ker zagovornik obtoženca uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. R.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).