Jedro

Prosilec je v kazenskem postopku nastopal kot oškodovanec - tožilec, tega pa zakon ne predvideva kot upravičenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta je namreč pridržana le taksativno naštetim osebam iz prvega odstavka 421. člena ZKP. Glede na povedano je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s strani prosilca očitno nerazumna, prosilec z njo ne bi imel nikakršnih izgledov za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. V K 37700/2010, zoper obdolženega A.A. v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 73300/2010 z dne 7. 3. 2012, zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prosilec pri naslovnem sodišču vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, za kar je predlagal odvetnika B.B. iz Ljubljane. V nadaljevanju pojasnjuje, da se brezplačna pravna pomoč odobri na način in pod pogoji ter v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot to določa 24. člen ZBPP. Predvsem je pomembno, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Iz relevantne dokumentacije izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v kazenski zadevi zoper obdolženega A.A. zaradi kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) po obtožnem predlogu prosilca C.C., na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP, obtožni predlog zavrglo. Zadeva je tako pravnomočno končana. Prosilec pa želi zoper sklep drugostopnega sodišča vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in v zvezi s slednjim prosi za brezplačno pravno pomoč.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku. V prvem odstavku 421. člena ZKP je določeno, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. V konkretnem kazenskem postopku pa je prosilec nastopil kot oškodovanec - tožilec. Slednjega ZKP ne predvideva kot upravičenca za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta je namreč pridržana le taksativno naštetim osebam iz prvega odstavka 421. člena ZKP. Glede na navedeno je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti s strani prosilca v omenjenem kazenskem postopku očitno nerazumna, prosilec pa naj ne bi imel nikakršnih izgledov za uspeh.

Ob povedanem je pristojni organ za BPP ugotovil, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne BPP. Zato je tožnikovo prošnjo, ne da bi pri tem ugotavljal še njegovo finančno stanje, zavrnil. Tožnik v tožbi meni, da je po njegovem sam kot oškodovanec oziroma tožilec, upravičen do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku zoper A.A. Omenjeni je kot priča krivo izpovedal v kazenskem postopku zoper obdolženega Č.Č., v katerem je tožnik oškodovanec. Zato je povsem logično, da je A.A. v kazenski zadevi zoper Č.Č. s svojo izpovedjo ogrozil premoženjsko pravico oškodovanca, to je tožnika. Meni, da mu Ustava RS v 25. členu zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov.

Tožnik zato sodišču smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in odloči v skladu s pričakovanji tožnika.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči določajo členi 11 do 24 ZBPP. Pri presoji utemeljenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči se v skladu s 24. členom ZBPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Tožnik dejstva, da ne gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno vlogo, ni dokazal. Podal je osebno stališče o tem, da bi mu morala biti zagotovljena pravica do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Iz podatkov v spisu pa nesporno izhaja, da v zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Ne uveljavlja in ne dokazuje, da je eden izmed oseb iz prvega odstavka 421. člena ZKP, ki jim je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. To pa hkrati predstavlja oviro za to, da bi Vrhovno sodišče RS o zahtevi vsebinsko odločilo, saj bi jo pri predhodnem preizkusu, zaradi neizpolnitve procesnih predpostavk, s sklepom zavrglo.

Sodišče tako tudi meni, da tožnikova pravica iz 25. člena Ustave do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, ni bila kršena. Tožnik je zoper odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v kazenski zadevi zoper obdolženega A.A. imel možnost vložiti pritožbo, kar je tudi storil. Višje sodišče je njegovo pritožbo tudi že obravnavalo in jo kot neutemeljeno zavrnilo.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1, sklicuje.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.