Jedro

Na pridobljeno stanovanjsko varstvo in s tem na omejitev izpraznitvenega zahtevka bi se toženec lahko skliceval le, če bi imel v času neveljavne dodelitve spornega stanovanja pravni položaj, ki ga je po določilih tedaj veljavnega ZSR užival imetnik stanovanjske pravice. Takšnega pravnega položaja pa toženec ni imel. Stanovanjsko pravico je bilo namreč mogoče pridobiti le na stanovanju, ki je ustrezalo zahtevam, vsebovanim v 4. členu ZSR. Pritrditi je treba ugotovitvam iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, da prostorov v Depandansi I., ki jih je uporabljal toženec s svojo družino (najprej je bilo govora o uporabi ene sobe, v ponovljenem prvostopnem postopku pa o uporabi dveh sob), ni mogoče šteti za stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvoinpolsobno stanovanje št. 1 v pritličju hiše K. na B. in ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je napačna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da prostorov v Depandansi I., ki jih je uporabljal toženec in njegova družina, ni mogoče šteti za stanovanje s pripadajočo stanovanjsko zaščito. Depandansa I. je bila stanovanjska stavba, v kateri je imel dvosobno stanovanje. Zato tožeča stranka ne more zahtevati njegove izselitve, dokler mu ne zagotovi enake stanovanjske zaščite, kot jo je imel pred preselitvijo v sporno stanovanje. Navaja še, da določbe 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS ne morejo biti pravna podlaga za prevzem vsega premičnega in nepremičnega premoženja bivše JLA, zato tožeča stranka dne 25.6.1991 ni postala stanodajalka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386 ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili. Revizijskemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni bilo mogoče ugoditi, prav tako pa tudi ne revizijskemu ugovoru zmotne uporabe materialnega prava.

Pravilno je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje o pravnih posledicah osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije v zvezi s pravicami na stanovanjskem fondu, s katerim je do 25.6.1991 upravljala bivša JLA.

Glede na revizijska navajanja pa je potrebno ponovno poudariti, da je po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Upravljanje pa je v takratnem družbenolastninskem sistemu obsegalo tudi razpolaganje. Zato po uveljavitvi navedenega zakona (25.6.1991) poveljstva garnizij, ki so dotlej upravljala stanovanjski sklad, niso bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi so razpolagala z vojaškimi stanovanji. Tako je toženec pridobil obravnavano stanovanje od organa, ki v času sporne dodelitve (26.8.1991) ni bil več stanodajalec (1. odstavek 3. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR). Ker je takšna dodelitev stanovanja nezakonita, prebiva toženec v spornem stanovanju brez pravnega naslova. To pa je podlaga za utemeljenost izpraznitvenega zahtevka po 58. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94).

Na pridobljeno stanovanjsko varstvo in s tem na omejitev izpraznitvenega zahtevka bi se toženec lahko skliceval le, če bi imel v času neveljavne dodelitve spornega stanovanja pravni položaj, ki ga je po določilih tedaj veljavnega ZSR užival imetnik stanovanjske pravice. Takšnega pravnega položaja pa toženec ni imel. Stanovanjsko pravico je bilo namreč mogoče pridobiti le na stanovanju, ki je ustrezalo zahtevam, vsebovanim v 4. členu ZSR. Pritrditi je treba ugotovitvam iz izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje, da prostorov v Depandansi I., ki jih je uporabljal toženec s svojo družino (najprej je bilo govora o uporabi ene sobe, v ponovljenem prvostopnem postopku pa o uporabi dveh sob), ni mogoče šteti za stanovanje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).