Jedro

Če se v trgovini uporablja viličar, mora voznik viličarja (posebej) paziti, da z viličarjem ne poškodujejo strank, čeprav je lahko kupcem znano, da se viličarji uporabljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora v roku 15 dni tožnici plačati odškodnino v višini 911,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2005 (1. točka). Višji zahtevek je zavrnilo (2. točka). Toženi stranki je naložilo še, da povrne tožnici njene pravdne stroške v višini 27,11 EUR z obrestmi v primeru zamude (3. točka).

(2) Proti 1. in 3. tč. sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB, od tu ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve celotnega zahtevka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da prvo sodišče ni pravilno ocenilo, da je podana njena odgovornost. Priča P. je namreč povedal, da je na steklih prodajalne označeno, da v trgovini poteka transport blaga z viličarji, na kar bi morala biti tožnica v vsakem primeru pozorna. Tožnici je bilo to tudi poznano, na tleh se nahajajo tudi oznake transportnih poti. Tožnica je nenadoma skočila pred viličarja, ni se prepričala, ali lahko vrano stopi izza police, pri tem bi se lahko zaletela tudi v kakšnega drugega kupca, za kar toženka ne bi odgovarjala. Sicer pa ("podredno") meni, da je višina dosojene odškodnine previsoka, šlo je za nedolžno poškodbo, v bolniškem staležu je bila tožnica nekaj več kot en mesec, poudarja pritožba in meni, da je tudi odškodnina za strah pretirana, saj je strah trajal le nekaj trenutkov, dokler ni viličar zapeljal z njene noge. Sekundarni strah pa je trajal le do pregleda v bolnišnic, kjer so tožnici pojasnili, da operativni posegi ne bodo potrebni in da se bo prst zacelil, navaja pritožnica. Sodišču očita napako, da je izplačano odškodnino valoriziralo, in da je priznalo obresti več kot le od izdaje sodbe, za kar se zavzema. Glede stroškov meni, da je njen uspeh večji, upoštevajoč prvotno terjano odškodnino. Meni še, da tožnici sodišče ne bi smelo priznati stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

(3) Na pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, priglasila pa je svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna podlaga in višina toženkine odškodninske obveznosti, v izpodbijani sodbi pa je za to navedlo tudi ustrezne razloge.

(6) Na toženkino zavezo, ki temelji na oceni, da je bil njen voznik viličarja premalo skrben, ko je v trgovini povozil tožnico, ne vpliva okoliščina, o kateri je izpovedovala priča P., da je na trgovini označeno, da poteka notri tudi transport z viličarji, da so na tleh oznake stez in da je tožnica to vedela. Ni dvoma, da je šlo za lokal (trgovino), namenjen kupcem. Če se v trgovini uporablja viličarje, morajo vozniki viličarjev (posebej) paziti, da z viličarji ne poškodujejo strank, čeprav je lahko kupcem znano, da se viličarji uporabljajo. Nobenih dokazov pa ni v oporo (pritožbeni) trditvi, da je tožnica skočila pod viličar, niti v ugotovitvah prvega sodišča ni najti okoliščin, da je bila tožnica pri gibanju po trgovini podpovprečno skrbna glede lastne varnosti.

(7) Tožnici je prvo sodišče za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07- UPB1), zlasti stopnji in trajanju tožničinih bolečin, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenega strahu. Pri odmeri odškodnine ni bil v pretirani meri upoštevan pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano trpljenje. Nižja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija, glede na primerljivo ustaljeno sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih. Tožničina poškodba sodi med lahke po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (II), odškodnina pa je tudi temu primerna.

(8) Zmotno je nadalje mnenje pritožnice, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo v OZ ni pravne podlage. Denarni nominalizem je v 371. čl. OZ uzakonjen kot splošno pravilo. Vendar pa so tudi izjeme od tega pravila. Taka izjema je določba 2. odst. 189. čl. ZOR (enako tudi določba 2. odst. 168. čl. OZ), ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. V OZ se sicer nahaja v poglavju o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če pa se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odst. 270. čl. OZ v zvezi z 2. odst. 285. čl. OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Ravno valorizacija delnega plačila zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je plačani znesek odškodnine valoriziralo.

(9) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede teka zamudnih obresti, saj za pritožničino stališče, da smejo le-te teči šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, ni nobene podlage v materialnem pravu. Prvostopenjsko sodišče je celo v korist pritožnice uporabilo splošno določbo 299. čl. OZ o dolžnikovi zamudi, in ne določbe 165. čl. OZ, za katero se je zavzemala tožnica, pa se zato ni (posebej) pritožila.

(10) Tudi pritožba proti odločitvi o stroških postopka ni utemeljena. Prvo sodišče je upoštevalo to, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek znižala, in sicer na način, da je prisodilo delež stroškov glede na njen povprečen uspeh. Izračun pokaže, da pritožnica ni na slabšem, kot če bi sodišče (pravilno) posebej odmerilo njene stroške glede na 31 % uspeh do delnega umika tožbe 23. 4. 2008, in posebej glede na 56 % uspeh v nadaljevanju postopka. Upravičena pa je tožnica tudi do povračila stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka, in sicer po tarifi št. 38, 1. odst., Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in kasnejše spremembe).

(11) Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in ker je ugotovilo, da je tudi po tej plati brez napak, je pritožbo zavrnilo, sodbo pa potrdilo.

(12) Ker pritožnica ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o njeni pritožbi. V odgovoru na pritožbo pa tudi tožnica ni navedla nič takega, kar bi lahko pritožbeno sodišče posebej upoštevalo in bi prispevalo k hitrejši rešitvi spora (večinoma izraža svoje strinjanje z razlogi izpodbijanje sodbe), zato tudi ona svoje pritožbene stroške nosi sama (155. čl. ZPP).