Jedro

Čeprav postopek za razvezo zakonske zveze in iz tega izvirajoči spori, o katerih sodišče odloča v istem postopku in med katere sodi tudi ureditev razmerij med starši in otroki, glede na ureditev po ZOdvT predstavljajo isto zadevo, to ne pomeni, da v tej zadevi ne more biti več različnih predmetov. Zato sodišče ne sledi nekaterim stališčem iz sodne prakse, da v primeru pravdnega postopka, ki teče zaradi razveze zakonske zveze in hkrati zaradi ureditve razmerij med starši in otroki, glede na obvezno kumulacijo zahtevkov vrednost predmeta v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZodvT. Po mnenju sodišča je treba v takšnem primeru posebej določiti vrednost predmeta iz naslova zakonskega spora po prvem odstavku 23. člena ZOdvT in posebej vrednost predmeta iz naslova spora iz razmerij med starši in otroki po drugem odstavku 23. člena ZOdvT ter nato uporabiti določbo prvega odstavka 20. člena ZOdvT, po kateri se vrednosti več predmetov seštevajo.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 3/2013 z dne 26. 2. 2013 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem delu vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnici za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 3/2013 z dne 4. 2. 2013 in 7. 2. 2013 priznala znesek 233,20 EUR, v preostalem delu pa je predlog tožnice (za plačilo nagrade in stroškov) kot neutemeljen zavrnila.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila z zgoraj navedeno odločbo upravičencu A.A. dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), ki je obsegala pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. IV P ... zaradi dodelitve otroka, določitve preživnine in stikov. Za izvajanje BPP je bila določena tožnica, ki je 11. 2. 2013 vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov. Po sklicevanju na šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) toženka pojasni, da je tožnici nagrado in stroške odmerila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter načelom primernosti in potrebnosti. Upoštevaje prvi odstavek 23. člena ZOdvT znaša vrednost spora v postopku, za katerega je bila dodeljena BPP, 1.500,00 EUR. Ob upoštevanju 12. in 36. člena ZOdvT tožnici tako pripada v skladu s tar. št. 3100 nagrada za postopek v višini 89,70 EUR (in ne priglašenih 284,70 EUR), nagrada za narok po tarifni številki 3102 v višini 82,80 EUR (in ne 262,80 EUR) ter še 20,00 EUR po tar. št. 6002. Tožnica je uveljavljala tudi pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 kot strošek za izdelavo fotokopij za 138 strani, ki pa ji upoštevaje točko 1.b te tarifne številke ni bil priznan, kar toženka nato obširno obrazlaga. Pač pa je tožnica upravičena do povračila 2,20 EUR sodne takse za fotokopiranje izvirnikov iz sodnega spisa. Skupaj ji tako pripada 192,50 EUR, kar povečano za 20 % DDV znaša 231,00 EUR oziroma s prištetim zneskom 2,20 EUR sodne takse za kopije 233,20 EUR. V preostalem delu pa toženka predlog tožnice zavrne z obrazložitvijo, da ne upošteva 23. člena in tudi ne tarifne številke 6000 ZOdvT.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in z njo navedeni sklep izpodbija v zavrnilnem delu. Konkretno je zanjo odločitev sporna, kolikor se nanaša na razliko med priglašeno in priznano nagrado za postopek in za narok. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi zavrnilni del sklepa in v tem obsegu zadevo vrne v ponovni postopek toženki; uveljavlja pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V tožbi navaja, da je bila določena za izvajanje BPP v postopku razveze zakonske zveze, dodelitve otroka, določitve stikov in določitve preživnine pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. IV P ... Po opravi storitev je priglasila stroške v skupni višini 700,56 EUR skladno z vrednostjo spora 6.000,00 EUR, določeno že v tožbi v zadevnem pravdnem postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je toženka pri odmeri nagrade vrednost spora določila po prvem odstavku 23. člena ZOdvT, ni pa pojasnila, po katerih kriterijih je prišla do te vrednosti. Mogoče je, da je dejansko uporabila vrednost predmeta, določeno v drugem odstavku istega člena za spore iz razmerij med starši in otroki, vendar to iz obrazložitve ni jasno razvidno, kar pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

Sicer pa vrednost predmeta v postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in določitve preživnine nikakor ne more znašati zgolj 1.500,00 EUR. Vsi navedeni zahtevki sicer izvirajo iz istega življenjskega dogodka, a se presojajo po različnih pravnih pravilih. Skladno z določili 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je treba v primeru kumulacije več tožbenih zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah, vrednost spornega predmeta ugotoviti za vsak posamezen zahtevek posebej in tako bi se moralo reševati tudi vprašanje odmere odvetniških nagrad. Drugi odstavek 421. člena ZPP tega ne spreminja. Vrednost zahtevka za razvezo zakonske zveze bi se, ker gre za zakonski spor, morala presojati po prvem odstavku 23. člena ZOdvT, vrednost ostalih treh zahtevkov, ki sodijo v spore iz razmerij med starši in otroki, pa po drugem odstavka istega člena. Sodna praksa Upravnega sodišča, ki tega ne upošteva, je materialnopravno napačna. Vrednost spornega predmeta je bila pravilno določena že v tožbi v pravdnem postopku: zahtevek za razvezo zakonske zveze je bil ovrednoten skladno s prvim odstavkom 23. člena ZOdvT (in sicer minimalno), ostali trije zahtevki pa skladno z drugim odstavkom tega člena, vsak v višini 1.500,00 EUR, kar skupaj znese 6.000,00 EUR. Po prvem odstavku 20. člena ZOdvT se namreč vrednosti več predmetov v isti zadevi za namene odmere odvetniške nagrade seštevajo. Glede na določbe ZPP in ZOdvT tako tožnici pripada nagrada za postopek in za narok v priglašeni višini.

Toženka v odgovoru na tožbo priznava, da je bila tožnica določena za izvajanje BPP upravičencu A.A. v postopku zaradi razveze zakonske zveze pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. IV P ... ter da je storitve pravne pomoči tudi opravila. Ne strinja pa se z vrednostjo spornega predmeta, od katere je odvisna višina nagrade, kot jo je postavila tožnica. Meni, da je v sporu zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in ureditve osebnih stikov vrednost predmeta 1.500,00 EUR, ter se pri tem sklicuje na drugi odstavek 23. člena ZOdvT. Sklicuje se tudi na obvezno kumulacijo zahtevkov in nujnost njihovega hkratnega obravnavanja, ki izhaja iz določil 421. člena ZPP in prvega odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Poudarja, da se za spore iz razmerij med starši in otroki po drugem odstavku 406. člena ZPP štejejo tudi spori o varstvu in vzgoji ter preživljanju otrok in določitvi stikov, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori. Zadeve, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP, tako ni mogoče okvalificirati kot zakonski spor, le za te spore pa je predvidena določitev vrednosti spora po prostem preudarku v razponu od 1.500,00 EUR do 500.000,00 EUR. Takšno je tudi stališče sodne prakse, na katero se sklicuje. Sicer pa po mnenju toženke ne gre prezreti niti okoliščin konkretne pravdne zadeve, ko je šlo za postopek zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok, določitve preživnine in stikov, ki je bil hiter in nezapleten, in torej ni okoliščin, ki bi opravičevale določitev višje vrednosti spora. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da navedbe v odgovoru na tožbo o (obvezni) kumulaciji zahtevkov potrjujejo njeno tožbeno razlogovanje, pri katerem vztraja.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi določila 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Obrazložitev k I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za opravljene storitve pravne pomoči po tem zakonu upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu odobrene BPP.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bila z odločbo toženke upravičencu A.A. dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu št. IV P ... Navedeni postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena BPP, tožnica pa določena za njeno izvajanje, se je vodil tudi zaradi razveze zakonske zveze in ne le zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine; to je razvidno iz upravnih spisov in med strankama niti ni sporno. Kljub nekoliko nejasni formulaciji izreka odločbe o dodelitvi BPP je ob upoštevanju dopolnilne odločbe z dne 7. 2. 2013 treba upoštevati, da je bila BPP upravičencu dodeljena za navedeni pravdni postopek v celoti, torej tudi za razvezo zakonske zveze in kaj drugega toženka niti ne trdi. Nadalje ni sporno, da je tožnica storitve BPP za upravičenca v omenjenem pravdnem postopku opravila in da je toženki pravočasno vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero nagrade in stroškov. Uveljavljala je nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 284,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 262,80 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (ki ji je bil v celoti priznan) in pavšal za fotokopije in tisk (skupaj 138 strani) po tar. št. 6000 v znesku 16,30 EUR, česar ji toženka ni priznala oziroma ji je priznala le povračilo 2,20 EUR za kopije plačane sodne takse, vendar za tožnico odločitev v tem delu ni sporna. Pač pa je sporno, da je toženka nagrado za postopek in za narok odmerila ob upoštevanju vrednosti predmeta 1.500,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, kot je to uveljavljala tožnica.

Pravno podlago za ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve, ki je relevantna za plačilo oziroma odmero nagrade odvetniku, pomenijo določila ZOdvT. Ta zakon v 23. členu predpisuje posebna pravila za določitev vrednosti predmeta v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki. V skladu s prvim odstavkom tega člena se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev, v razponu od 1.500 do 500.000 EUR. Drugi odstavek istega člena pa določa, da v sporih iz razmerij med starši in otroki znaša vrednost predmeta 1.500 EUR. Na temelju 23. člena ZOdvT je torej vrednost predmeta na 1.500 EUR mogoče določiti v dveh primerih oziroma na dveh različnih pravnih podlagah: v primeru najenostavnejših zakonskih sporov (prvi odstavek) ter v primeru sporov iz razmerij med starši in otroki (drugi odstavek).

Toženka bi morala v sklepu jasno navesti in utemeljiti, katere konkretne okoliščine primera je upoštevala za svojo odločitev. Tega ni storila, saj se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede določitve vrednosti spora na 1.500,00 EUR zgolj sklicuje na prvi odstavek 23. člena ZOdvT, brez navedbe kakršnihkoli okoliščin tega primera, ki bi utemeljile uporabo te pravne podlage in višino vrednosti predmeta. Sklepa se zato ne da preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče pripominja, da opisane pomanjkljivosti sklepa ni mogoče odpraviti z navedbo razlogov za odločitev v odgovoru na tožbo, s slednjim pa tudi ni mogoče spreminjati utemeljitve odločitve. Le če je že sam upravni akt ustrezno obrazložen, je namreč stranki zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva. Z odgovorom na tožbo, ki se po naravi stvari vloži šele po vložitvi pravnega sredstva (tožbe), zato ni mogoče za nazaj odpravljati bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi akta.

Ker so bila torej pri izdaji izpodbijanega sklepa bistveno kršena pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, s tožbo napadeni sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo organu, ki je sklep izdal, v ponovni postopek.

Zaradi učinkovitega vodenja ponovnega postopka sodišče pripominja, da ZOdvT sicer izrecno ne opredeljuje vsebine izrazov „zadeva“ in „predmet“, vendar je iz njune uporabe očitno, da jima daje različen pomen. Tako v drugem odstavku 14. člena določa, da odvetnik lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. Kaj je ista zadeva, primeroma opredeljuje 15. člen ZOdvT: pri tem v 3. točki izrecno določa, da isto zadevo predstavljajo tudi postopek za razvezo zakonske zveze in iz nje izvirajoče zadeve, o katerih sodišče odloča v istem postopku. V prvem odstavku 20. člena pa ZOdvT določa, da se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Predmet načeloma predstavlja določena pravica ali pravno razmerje, na katero se nanašajo odvetnikove storitve, kar izhaja tudi iz obrazložitve k predlogu ZOdvT (EPA 1930-IV, Poročevalec Državnega zbora št. 28/2008). Čeprav torej postopek za razvezo zakonske zveze in iz nje izvirajoče zadeve, o katerih sodišče odloča v istem postopku in med katere sodi tudi ureditev razmerij med starši in otroki, glede na ureditev po ZOdvT predstavljajo isto zadevo, to ne pomeni, da v tej zadevi ne more biti več različnih predmetov (tako že sodba tega sodišča št. I U 202/2013 z dne 29. 8. 2013). Glede na povedano sodišče v tem primeru ne sledi nekaterim stališčem iz sodne prakse (npr. sodbe Upravnega sodišča št. II U 156/2010 z dne 15. 6. 2011, št. I U 1897/2011 z dne 29. 12. 2011, št. II U 495/2012 z dne 13. 11. 2013), na katera se sklicuje tudi toženka v odgovoru na tožbo, da v primeru pravdnega postopka, ki teče zaradi razveze zakonske zveze in hkrati zaradi ureditve razmerij med starši in otroki, glede na obvezno kumulacijo zahtevkov vrednost predmeta vedno znaša 1.500 EUR v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT. Vztrajanje na takšnem stališču bi namreč pomenilo, da bi v primeru pravdnega postopka, v katerem bi se odločalo le o razvezi zakonske zveze kompleksne narave, vrednost predmeta bistveno presegala 1.500 EUR (lahko bi znašala vse do 500.000 EUR), medtem ko bi v primeru, ko bi bilo ob takšnem kompleksnem zakonskem sporu treba urediti še razmerja med starši in otroki, to je odločiti o varstvu in vzgoji otrok, njihovem preživljanju in stikih, vrednost predmeta bila bistveno nižja, v vsakem primeru zgolj 1.500 EUR. Sistemska in logična razlaga ZOdvT takšne razlage zakona ne dopuščata. Poleg tega nobena od zgoraj navedenih sodb ne omenja določila prvega odstavka 20. člena ZOdvT.

Po mnenju sodišča je torej v primeru, ko se v določenem pravdnem postopku obravnava tako zakonski spor kot tudi spor iz razmerij med starši in otroki, treba posebej določiti vrednost predmeta iz naslova zakonskega spora po prvem odstavku 23. člena ZOdvT in posebej vrednost predmeta iz naslova spora iz razmerij med starši in otroki po drugem odstavku 23. člena ZOdvT ter nato uporabiti določbo prvega odstavka 20. člena ZOdvT, po kateri se vrednosti več predmetov seštevajo. Pri tem pa sodišče ne sledi tožbenemu razlogovanju, da se v primeru spora iz razmerij med starši in otroki, v katerem se odloča o varstvu in vzgoji, o preživljanju (preživnini) in o stikih, za vsakega od teh zahtevkov upošteva vrednost predmeta 1.500 EUR. Za ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve so, kot že rečeno, relevantna določila ZOdvT. Ta zakon pa v drugem odstavku 23. člena določa, da znaša v sporih iz razmerij med starši in otroki vrednost spornega predmeta 1.500 EUR. Iz citiranega določila po presoji sodišča dovolj jasno izhaja, da je za vsak spor iz razmerij med starši in otroki z zakonom določena enotna vrednost predmeta odvetniške storitve v višini 1.500 EUR.

Obrazložitev k II. točki izreka: Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Za obravnavani primer so namreč relevantna določila Pravilnika, objavljena v Uradnem listu RS št. 24/07, in ne spremembe tega Pravilnika, objavljene v Uradnem listu 107/03, kajti iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 88/2013 z dne 14. 5. 2014 izhaja, da je treba uporabiti določila Pravilnika, ki so veljala v času začetka postopka na prvi stopnji, saj gre za povrnitev stroškov za že opravljena procesna dejanja in bi uporaba Pravilnika o spremembi Pravilnika, ki velja od 21. 12. 2013 in znižuje višine priznanih pavšalnih zneskov, bila v nasprotju s 155. členom Ustave RS o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Priznani znesek 350,00 EUR se, ker je odvetnik zavezanec za DDV, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v sklepu I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008 in nato še večkrat ponovljenim, poveča za DDV po priglašeni 20 % stopnji, ki je tudi sicer ustrezna glede na datum vložitve tožbe in s tem opravljene odvetniške storitve. Toženka mora tako tožnici povrniti skupno 420,00 EUR stroškov postopka. Zakonske zamudne obresti tečejo od zamude, to je od poteka paricijskega roka do plačila. Plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.