Jedro

Stranka, ki pri sodišču zahteva odložitev izvršitve upravnega akta, mora sama izkazati, da je predhodno vložila zahtevo za odložitev izvršbe pri organu po 2. odstavku 30. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 249/2000-16 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe o odložitvi izvršitve odločbe tožene stranke z dne 11.1.2000, v zvezi z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 25.10.1999. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo proti navedeni odločbi tožene stranke, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo proti odločbi gradbenega inšpektorja, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj ustaviti gradnjo stanovanjske hiše in da ta ustavitev del velja, dokler si ne pridobi gradbenega dovoljenja. Dne 23.11.2000 je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se zadrži izvršitev odločbe tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka ne izpolnjuje procesnega pogoja za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču. Po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 56/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS) lahko tožeča stranka od sodišča zahteva odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožeče stranke ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. Tožeča stranka v svoji zahtevi tega procesnega pogoja ne zatrjuje in ne izkazuje, zato je sodišče prve stopnje moralo zahtevo za začasno odredbo iz teh razlogov zavreči. V pritožbi tožeča stranka kot pritožbene ugovore ponavlja navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. Uveljavlja smiselno vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Upravičeno je predlagala odložitev izvršitve navedene odločbe pri upravnem sodišču. Predlaga, da se do dokončnosti zadeve odloži plačilo sodne takse za pritožbo, nato pa se to naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka lahko od sodišča zahteva odložitev izvršitve spornega upravnega akta (iz enakih razlogov) le v primeru, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe (1. odstavek 69. člena). Stranka, ki pri sodišču zahteva odložitev izvršitve upravnega akta mora sama izkazati, da je predhodno vložila zahtevo na odložitev izvršbe pri organu po 2. odstavku 30. člena ZUS. Ker tožeča stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, glede na podatke in listine v upravnih spisih, tega ne zatrjuje in ne izkazuje, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da ni izkazan navedeni procesni predpogoj iz 1. odstavka 69. člena, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS in je pravilno odločilo, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu tožeče stranke glede odloga plačila sodne takse. Kdaj se plača sodna taksa oziroma sam nastanek takšne obveznosti, ureja Zakon o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 do Uradni list RS, št. 70/2000, v nadaljevanju ZST). Stranka odloga plačila sodne takse ne more zahtevati, predlaga lahko le oprostitev pod pogoji, ki jih ZST določa v 13. členu. Te pa tožeča stranka v pritožbi niti ne uveljavlja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.