Jedro

Tožnik zlorablja azilni postopek, saj je namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, izrazil po 23 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen po tem, ko je ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Tožnik ni uspel na verodostojen način izkazati, zakaj prošnje ni vložil že prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena Zakona o azilu - ZAzil zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje drugega odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil. Tako je odločila, ker je ugotovila, da tožnik zlorablja azilni postopek, saj je namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, izrazil 9. 1. 2007, po 23 dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil nastanjen po tem, ko je dne 18. 12. 2006 ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Tožnik ni uspel na verodostojen način izkazati, zakaj prošnje ni vložil že prej.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Zavrača tožbene ugovore. Odločilo je na seji. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar ni konkretiziral predloga. Ni navedel, v čem je predlagani dokaz pomemben za odločitev glede na ugotovljeno oceno o njegovi neverodostojnosti, pa tudi sicer ne more dokaze predlagati šele v upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Ne drži, da je izrazil namero za azil šele po 23 dneh bivanja v centru za tujce. Ni mogel slutiti, da bo tožena stranka končala postopek brez njegovega zaslišanja. Tožena stranka bi morala speljati redni azilni postopek, saj ne obstajajo razlogi za skrajšani postopek. Tožnik ni mogel predlagati vseh dokazov v azilnem postopku pred toženo stranko. Predpisi o azilu ne določajo prekluzivni rok za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. Če morajo pristojni organi odločiti takoj, jih to ne odvezuje od tega, da popolnoma ugotovijo relevantno dejansko stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. alineje drugega odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alineja).

Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, samo dejstvo, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil po 23 dneh bivanja v centru za tujce, ni zadostna podlaga za negativno odločitev v konkretnem primeru. Toda odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje nista utemeljeni le s to ugotovitvijo (ki je skladna s podatki spisa). Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pri svoji odločitvi zato pravilno v zvezi s to okoliščino upoštevala tudi druge okoliščine, in sicer, da je tožnik bil v stiku s prekrškovnim organom, ko je podpisal plačilni nalog, a ni izrazil namere zaprositi za azil in je poleg tega neprepričljivo pojasnil, da prej ni izrazil te namere, ker je čakal na odvetnika oziroma v tožbi zatrjeval, da je nepismen. Vedel je, da lahko tudi v Sloveniji zaprosi za azil, a je hotel za azil zaprositi v Italiji in ne v Sloveniji. Tožena stranka in sodišče prve stopnje imata zato prav, da navedeno povečuje dvom v verodostojnost njegove prošnje, saj če bi bil v izvorni državi res preganjan, bi mu bil prvi cilj, da dobi zaščito, ne pa, da dobi zaščito v določeni državi. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka imela zakonito podlago za odločitev v pospešenem postopku.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je odločilo na seji in ne na glavni obravnavi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov predlog za razpis glavne obravnave ni bil obrazložen niti konkretiziran. Tožnik ni navajal v čem je dokaz z njegovim zaslišanjem pomemben pri ugotavljanju njegove verodostojnosti.

Glede na navedeno določbe postopka v upravnem sporu niso bile bistveno kršene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.