Jedro

Iz načela pomoči prava nevešče stranke (12. čl. ZPP) ne izhaja dolžnost sodišča poučevati stranke o pravicah materialnega prava, kamor sodi tudi zastaranje.

Zmotno je stališče, da dajeta določbi 11. in 109. čl. ZPP sodniku prve stopnje kaznovalna pooblastila zgolj do izdaje prvostopenjske odločbe. Takšna razlaga bi celo nasprotovala namenu citiranih določb, ki je predvsem v učinkoviti obrambi ugleda sodišč vselej tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi in nepotrebnimi napadi na delo sodišča vnaša nezaupanje v delo sodišč.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

O pritožbi proti sodbi z dne 8. 10. 2008:

(1) Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo v celoti zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika ter mu naložilo, da toženi stranki povrne 1.431,06 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico. Obrazložilo je, da je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje terjatve.

(2) Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Meni, da ugovor zastaranja, podan šele na prvem naroku za glavno obravnavo, ni utemeljen. V bistvenem navaja, da še septembra 2001 ni vedel za izvajalca del oziroma za povzročitelja škode. Poleg tega tožniku vse do dokončanja gradnje (leta 2002) ni mogel biti znan obseg škode. Da škode ni povzročilo samo vrtanje, pač pa tudi druga dela, ki so se izvajala manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe, izhaja iz priloženega izvedenskega mnenja, ki pa ga sodišče ni povzelo med tožnikove navedbe. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in hkrati zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (protispisnost, 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Opozarja, da iz listin v spisu ter tožnikove izpovedbe ni mogoče zaključiti, da bi tožnik za obseg škode in njenega povzročitelja zvedel že junija oziroma julija 2001. Sodišču prve stopnje še očita, da je prava neveščega tožnika, ki je na narok prišel brez pooblaščenca, v okviru materialnega procesnega vodstva zavedlo k umiku dokaznih predlogov ter k izpovedbi, ki utemeljuje ugovor zastaranja. Sodišče mu je tako postavljalo vprašanja, kdaj je škoda nastala, obenem pa mu ni predočilo, kaj ugovor zastaranja pomeni (kršitev 12. čl. ZPP). Ker je tožnik trdil, da so dela potekala do konca leta 2001, deloma pa celo še naslednje leto, ni bilo razloga, da se je sodišče ukvarjalo le z izjavo v zvezi z vrtanjem, ki se je izvajalo junija oziroma julija 2001. Sodišče je vedelo, da je tožnikov pooblaščenec umrl, pa tudi, da zaradi pomanjkanja izobrazbe ter starosti (invalidsko upokojen tesar, star 56 let) ni mogel razumeti ne ugovora zastaranja ne svojih procesnih pravic. Namesto da bi ga pozvalo, naj si vzame novega pooblaščenca (283. čl. ZPP), je sodišče tožnikovo nevednost izkoristilo za to, da se je rešilo spisa na podlagi zastaranja. Tožnika je privedlo tudi do izjave, da novega izvedenca ne predlaga.

(3) Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Ugovor zastaranja je materialnopravne narave, zato ga je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave; utemeljenost tega ugovora pa se presoja glede na pravočasno podano trditveno podlago (286. čl. ZPP, primerjaj tudi sodbo II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008). Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo ugovor zastaranja, podan 'šele' na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj tožnik kljub ugovoru niti ni zatrjeval, da je za škodo in njenega povzročitelja izvedel manj kot kot tri leta pred vložitvijo tožbe, torej šele po 1. 9. 2001. Na izrecno vprašanje sodnika je celo povedal, da je škodo na njegovem stanovanju povzročilo vrtanje, ki ga je tožena stranka izvajala junija in julija 2001, ko je bil zaradi bolniške ves čas doma. Takšne navedbe gotovo omogočajo zaključek, da je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok (1. odst. 376. čl. ZOR), ki je do vložitve tožbe (1. 9. 2004) že potekel. Pritožnik dalje nima prav, da sodišče ni imelo podlage za (natančnejše) postavljanje vprašanj tožniku glede izvajanja del. Tožena stranka je ugovor zastaranja opirala na trditev, da so se sporna dela izvajala v mesecu juliju 2001, s čimer je (kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje) trditveno in dokazno breme v zvezi s pravočasno vložitvijo tožbe prevalila na tožnika. Slednji ugovoru zastaranja samoiniciativno ni oporekal. Ko bi ostalo pri tem, bi moralo sodišče obravnavane trditve šteti kot nesporne (214. čl. ZPP), kar bi vodilo v (takojšnjo) zavrnitev zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v korist prava neveščemu tožniku, ko ga je pozvalo, naj pove, kdaj oziroma s katerimi izmed naštetih gradbenih del mu je škoda nastala; s tem je v celoti izpolnilo dolžnosti, ki mu jih nalaga materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP).

(6) Pritožbeno dodajanje subjektivnih okoliščin tožnika, ki časovno točko začetka teka zastaralnega roka prestavljajo naprej, je označiti za nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na tožbi priloženo mnenje izvedenca (A 5). Ker gre za mnenje izvedenca, ki ga ni angažiralo sodišče, ga je sicer res treba šteti kot del strankinih navedb, vendar iz tega mnenja izhaja le, da je do dela škode prišlo tudi pri injektiranju sosedove sobe, ne pa tudi, kdaj je do injektiranja prišlo. Poleg tega se tožnik v tožbi na mnenje izvedenca sklicuje le v zvezi z vzroki in višino nastale škode, ne pa z njenim časovnim nastankom (na to mimogrede kaže že naslov mnenja: "Cenitveno poročilo"). Očitka nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter protispisnosti tako nista podana.

(7) Načelo pomoči prava nevešče stranke (12. čl. ZPP) prav tako ni bilo kršeno. Iz njega namreč ne izhaja dolžnost sodišča poučevati stranke o pravicah materialnega prava, kamor sodi tudi zastaranje. Glede na podani ugovor zastaranja je edina dolžnost sodišča izhajala iz določbe 285. čl. ZPP (materialno procesno vodstvo), in sicer, da stranko vzpodbudi k navajanju odločilnih dejstev (konkretno okoliščin v zvezi z nastankom škode). Da je sodišče prve stopnje citirani določbi ustrezno sledilo s postavljanjem dodatnih vprašanj tožniku, je že bilo pojasnjeno (zgoraj, tč. 5). Sodišče v konkretnem primeru tudi ni bilo dolžno opozoriti tožnika, naj si vzame pooblaščenca (283. čl. ZPP). Formalnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale meritorno razpravljanje o stvari, namreč ni bilo; pritožba jih zmotno išče v podanem ugovoru zastaranja. Nenazadnje pritožnik ne pojasni, čemu bi tožniku koristil bodisi pooblaščenec bodisi novi izvedenec (1. odst. 339. čl. ZPP).

(8) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel. O pritožbi proti sklepu z dne 3. 11. 2008:

(10) Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom kaznovalo tožnikovega pooblaščenca z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR. Kot je obrazložilo, je pooblaščenec v pritožbi proti sodbi z dne 8. 10. 2008 žalil sodišče ter razpravljajočega sodnika. To je storil z navedbami: "...je prvostopno sodišče tožnika kot prava neveščo stranko privedlo do tega, da je dejal, da novega izvedenca ne predlaga"; "Navedeno izjavo je sodišče izkoristilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja" in "...ampak je prav tožnikovo nevednost izkoristilo za to, da se je rešilo spisa na podlagi šele na prvem naroku podanega ugovora zastaranja".

(11) Proti sklepu se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje kaznovani pooblaščenec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek kaznovanja ustavi. Stroškov ne priglaša. Navaja, da gre pri spornih pritožbenih navedbah le za nerodno izrazoslovje in ne za žalitev. Tudi žaljivega namena ni bilo, za zapisane besede pa se je pritožnik že izrecno opravičil sodniku, in sicer v odgovoru na njegovo pojasnilo Višjemu sodišču. Poleg tega očitki niso bili namenjeni konkretnemu sodniku, pač pa sodišču prve stopnje. S spornimi besedami je pooblaščenec želel podkrepiti pritožbena stališča, ki jih na drugačen način sploh ne bi mogel izraziti. Pooblaščenec je bil pod vtisom navedb tožnika, ki mu je povedal, da niti sodbe ne razume; bilo mu ga je žal, zaradi česar ga je tudi brezplačno zastopal. Nadalje meni, da ima sodnik sodišča prve stopnje kaznovalna pooblastila le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Končno napada še višino kazni, ki da je pretirana.

(12) Pritožba ni utemeljena.

(13) Sporne navedbe v pritožbi proti sodbi ne predstavljajo zgolj "nerodnega izrazoslovja", temveč vrednostno oceno, ki je objektivno žaljiva že sama po sebi, pa tudi v subjektivnem pogledu v razmerju do konkretnih oseb, ki jim je namenjena. Čeprav drži, da razpravljajoči prvostopenjski sodnik ni omenjen z imenom, ne more biti dvoma, da se sporni očitki nanašajo prav nanj. Poleg tega taka vrednostna ocena skuša jemati ugled sodstvu in izraža preziranje. Pooblaščenec se je opravičil le za nerodno izrazoslovje, zato ni mogoče zaključiti, da je kazen dosegla svoj namen.

(14) Kakovostna argumentacija ne more temeljiti na izrekanju žaljivih vrednostnih ocen, temveč na razumnih razlogih. V sodnih postopkih zmagujejo le slednji in ne čustva, zato ni sprejemljiv pooblaščenčev izgovor, češ da je neprimerne besede uporabil zaradi svoje čustvene angažiranosti in prepričanja v kršitev pravic tožnika. Da je bilo konkretno sodbo mogoče izpodbijati tudi na nežaljiv ter odvetniškega poklica dostojen način, dokazuje prav pooblaščenčev odgovor na pojasnila sodišča prve stopnje. V njem namreč ponavlja pritožbene razloge, vendar brez žaljivih vrednostnih sodb. Nadalje je zmotno pritožbeno stališče, da pravna podlaga izpodbijanega sklepa (11. čl. ZPP in 109. čl. ZPP) sodniku prve stopnje daje kaznovalna pooblastila zgolj do izdaje prvostopenjske odločbe. Takšna razlaga bi celo nasprotovala namenu citiranih določb, ki je predvsem v učinkoviti obrambi ugleda sodišč vselej tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi in nepotrebnimi napadi na delo sodišča vnaša nezaupanje v delo sodišč (1). Končno je treba odpraviti tudi očitek glede višine kazni. Sodišče prve stopnje jo je glede na okoliščine primera (kvalitativna in kvantitativna stopnja žaljivosti spornih navedb ter dejstvo, da jih je zapisal odvetnik) odmerilo povsem primerno.

(15) Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) ni našlo drugih razlogov v škodo izpodbijanega sklepa, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(1) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 ter št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008.