Jedro

Lastnik lahko odjavi TV sprejemnik, če postane ta trajno neraben ali če ga odtuji. V nasprotnem primeru je dolžan plačevati RTV naročnino.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. IV I 1618/95 z dne 21.8.1995 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 6.075,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki nobenega pritožbenega razloga ne uveljavlja izrecno. V vlogi, ki jo naslavlja kot ugovor, navaja, da TV aparat ni bil pravilno prijavljen. On se kot stranka s prijavo ni strinjal ter je tudi ni podpisal. Kontrolor po mnenju pritožnika ne more sam spisati prijave na podlagi poslušanja, ali je TV sprejemnik v stanovanju dejansko prisoten. Pritožnik se ne strinja s stališčem prvega sodišča glede nepravilnosti odjave TV aparata ter v nadaljevanju navaja dejstva, ki se nanašajo na kasnejše obdobje kot terjatev v obravnavani zadevi. Dalje pravi, da v spornem obdobju sprejemnika ni imel, saj naj bi ga prodal znancu v Avstrijo, o čemer je tudi ustno in pisno obvestil oddelek za RTV naročnine ter jih prosil, naj se oglasijo pri njem ter uredijo odjavo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da toženec televizijskega sprejemnika za sporno obdobje ni odjavil. Pritožnik niti v pritožbi ne ponuja v zvezi s tem nikakršnih dokazov.Pravilen je materialnopravni zaključek prvega sodišča, da bi se toženec edino na ta način lahko razbremenil dolžnosti plačevanja RTV naročnine (15/6 člen Zakona o RTV Slovenija). Pritožnik v pritožbi izpostavlja okoliščine v zvezi s prijavo spornega TV sprejemnika ter meni, da je bila ta nepravilna, saj je ni podal on sam. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da zaradi tehničnih danosti možnost koriščenja televizijskega signala ni odvisna od prijave TV sprejemnika, ampak od dejanskega stanja. Prijava TV sprejemnika je zaradi tega dolžnost vsakega imetnika. Ker toženec te svoje dolžnosti ni izpolnil, tožeča stranka ni imela druge možnosti, kakor da po poprejšnji preverbi na kraju samem, prijavo opravi njen RTV kontrolor, kar je tudi storil in sicer 19.1.1991. Pritožnik se tako ne more uspešno braniti, češ da je takšna prijava neveljavna.

Sploh pa pritožnik ne trdi, da bi tega dne TV sprejemnika ne imel, še več, sam navaja, da ga je odtujil sredi decembra 1992. Že iz tega logično izhaja, da ga je pred tem imel in je bila torej prijava upravičena. Četudi bi držali, da ga je, kot sam trdi, kasneje odtujil, je odločilno v tej zadevi, da ga ni odjavil. Zaradi navedenega, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, pa se svoje obveznosti plačevanja RTV naročnine ni razbremenil. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo.